Škotsko morje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Škotsko morje
Scotia Sea 1996.jpg
Tabularna ledena gora v Škotskem morju, 1996
Škotsko morje se nahaja v Južni Atlantik
Škotsko morje
Škotsko morje
Scotiazee en scotiarug.png
Koordinate57°30′S 40°00′W / 57.500°S 40.000°W / -57.500; -40.000Koordinati: 57°30′S 40°00′W / 57.500°S 40.000°W / -57.500; -40.000
VrstaMorje
Oceanski/morski viriJužni ocean
Površina900.000 km2 (347.500 sq mi)
Maks. globina6.022 m (19.757 ft)
Približno območje morja na južni polobli

Škotsko morje je morje, ki se nahaja na severnem robu Južnega oceana na meji z južnim Atlantskim oceanom. Na zahodu ga omejuje Drakov preliv, na severu, vzhodu in jugu pa Škotski lok, sistem srednjeoceanskega hrbta in otoškega loka, ki podpira različne otoke. Morje leži v Zahodnoškotski in Vzhodnoškotski kotlini. Ime je dobilo po raziskovalni ladji Scotia. V njem se topi veliko ledenih gor.[1]

Lokacija in opis[uredi | uredi kodo]

Škotsko morje je vodno območje med Drakovim prelivom, Ognjeno zemljo, Južno Georgijo, Južnimi Sandwichevimi otoki, Južnimi Orkneyjskimi otoki in Antarktičnim polotokom. Vse te otoške skupine sedijo na Škotskem loku, ki uokvirja morje na severu, vzhodu in jugu. Škotsko morje pokriva površino okoli 900.000 km2. Približno polovica morja stoji nad kontinentalno polico.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Morje je dobilo ime okoli leta 1932 po raziskovalni ladji Scotia, ki jo je v teh vodah uporabljala Škotska nacionalna antarktična odprava (1902–04) pod vodstvom Williama S. Brucea. Najbolj znani prehod tega hladnega morja je leta 1916 naredil Sir Ernest Shackleton in še pet drugih v prilagojenem reševalnem čolnu James Caird, ko so zapustili otok Elephant in dva tedna kasneje prispeli v Južno Georgijo.

V Argentini Škotsko morje velja za del območja, znanega kot Mar Argentino, v katerem leži več ozemlji, ki jih Argentina zahteva, vendar jih ne zaseda, na primer Južna Georgija in Falklandski otoki.

Flora in favna[uredi | uredi kodo]

Otoki, ki mejijo na Škotsko morje, so skalnati in čez leto delno pokriti z ledom in snegom; kljub tem težkim razmeram pa otoki podpirajo vegetacijo in so opisani kot ekoregija tundre otokov škotskega morja, ki vključuje Južno Georgijo, vulkanske Južne Sandwicheve otoke in Južne Orkneyjske otoke v Škotskem morju ter oddaljene Južne Shetlandske otoke v bližini Antarktičnega polotoka in majhen izoliran vulkan, imenovan Bouvetov otok. Vsi ti otoki ležijo v hladnem morju pod antarktično konvergenco. Ta območja podpirajo vegetacijo tundre, sestavljeno iz mahov, lišajev in alg, medtem ko se morske ptice, pingvini in tjulnji hranijo v okoliških vodah.

Morske ptice vključujejo štiri vrste albatrosov: falklandskega albatrosa (Diomedea melanophris), sivoglavega albatrosa (Thalassarche chrysostoma), Phoebetria palpebrata in klateškega albatrosa (Diomedea exulans). Na kopnem otokov živi le pet vrst ptic, med katere spada endemična vrsta rumenokljune dolgorepke (Anas georgica) in endemična južna Georgijska cipa (Anthus antarcticus). Druge ptice vključujejo južnega veleviharnika, ki v velikih kolonijah živi na Birdovem otoku.

Na tem območju najdemo številne vrste pingvinov, zlasti veliko kraljevih pingvinov (Aptenodytes patagonicus) v Južni Georgiji, pa tudi antarktičnega pingvina (Pygoscelis antarcticus), zlatočopastega pingvina (Eudyptes chrysolophus), oslovskega pingvina (Pygoscelis papua), adelijskega pingvina (Pygoscelis adeliae) in čopastega pingvina (Eudyptes chrysocome).

Tjulnji vključujejo kenguelskega morskega medveda (Arctocephalus gazella) in v velikem številu Arctocephalus tropicalis, morskega leoparda (Hydrurga leptonyx), vedelovega tjulnja (Leptonychotes weddellii), južnomorskega slona (Mirounga leonina) in rakarja (Lobodon carcinophagus).[2]

Grožnje in ohranitev[uredi | uredi kodo]

Map of Scotia Sea. Toponyms: Undersea relief, maritime, nearby lands, countries and cities. Isobath interval: 2000 m

Čeprav imajo otoki Škotskega loka ostro podnebje in nikoli niso bili stalno naseljeni, so jih že dolgo uporabljali kot oporišče za ribolov in lov na tjulnje. Živalski svet na teh oddaljenih otokih ogrožajo tujerodne vrste, zlasti v Južni Georgiji, kamor so na otoke pripeljali celo velike živali, vključno z (zdaj odstranjenimi) severnimi jeleni. Nadaljnja škoda ekosistemom je posledica čezmernega ribolova. Južna Georgija, Južni Sandwichevi otoki in Bouvetov otok so zaščiteni kot naravni rezervati, pri čemer sta Birdov otok in Južna Georgija, območji posebnega znanstvenega pomena. Tjulnji so dodatno zaščiteni z mednarodnimi sporazumi, populacija morskih medvedov pa počasi okreva.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Antarctica's iceberg graveyard could reveal the ice sheet's future". Science News (angleščina). 2019-04-09. Pridobljeno dne 2020-02-28.
  2. "Marielandia Antarctic tundra". Terrestrial Ecoregions. World Wildlife Fund.