Pojdi na vsebino

Šenžen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Šenžen

深圳市
prefekturno in pod-provinčno mesto
poslovno okrožje Futian
poslovno okrožje Futian
Zemljevid
Lega upravnega območja mesta v Guangdongu
Lega upravnega območja mesta v Guangdongu
Šenžen se nahaja v Kitajska
Šenžen
Šenžen
Lega mesta na Kitajskem
Koordinati: 22°32′29″N 114°03′35″E / 22.5415°N 114.0596°E / 22.5415; 114.0596
Država Kitajska
ProvincaGuangdong
Status mesta23. januar 1979
Status posebnega gospodarskega območja1. maj 1980
Upravljanje
 • TeloObčinski ljudski kongres Šenžena
 • Občinski sekretar KPKMeng Fanli
 • Predsednik občinskega kongresaLuo Vendži
 • ŽupanČin Veidžong[1]
Površina
 • prefekturno in pod-provinčno mesto1.986 km2
 • Urbano
1.748 km2
Nadm. višina
0–943,7 m
Prebivalstvo
 (2020)[2]
 • prefekturno in pod-provinčno mesto17.560.000
 • Gostota8.800 preb./km2
 • Urbano
 (2021)[3]
14.678.000
 • Urbana gostota8.400 preb,/km2
 • Metropolitansko obm.
 (2010)[4]
23.300.000
Časovni pasUTC+8 (kitajski standardni čas)
Poštna številka
518000
Omrežna skupina755
Koda ISO 3166CN-GD-03
Spletna stransz.gov.cn

Šenžen (kitajsko: 深圳; pinjin: Shēnzhèn, mandarinska izgovorjava [ʂə́n.ʈʂə̂n] (poslušajⓘ)) je velemesto na jugu Kitajske, ki stoji na vzhodnem bregu estuarija Biserne reke v kitajski provinci Guangdong. Na jugu meji na Hongkong, na severu na Donguan in na vzhodu na Huidžov. S približno 17,5 milijona prebivalci (po podatkih za leto 2020) je za Šanghajem in Pekingom tretje največje kitajsko mesto.[5] Skupaj s sosednjimi mesti v okolici estuarija tvori velikansko metropolitansko območje, ki je po oceni Svetovne banke z več kot 100 milijoni prebivalcev največje urbano območje na svetu.[6][7]

Še pred dvema stoletjema, v obdobju po opijskih vojnah, je bil Šenžen majhna ribiška vasica na meji britanskega Hongkonga. Rasti je pričel z izgradnjo železnice med Kowloonom in Guangdžovom (Kantonom) in leta 1979 pridobil status mesta. V zgodnjih 1980-tih letih ga je vlada Denga Šjaopinga v sklopu obsežnih gospodarskih reform imenovala za prvo posebno gospodarsko območje, kar je pritegnilo vlagatelje in množično priseljevanje. V tridesetih letih eksplozivnega razvoja je Šenžen postal pomembno središče tehnologije, mednarodne trgovine in financ.[8][9]

Mesto je zdaj širše znano zlasti po visokotehnološki industriji, s podjetji, kot so Huawei, Tencent in DJI.[10][11] Poleg tega je eno najpomembnejših finančnih središč v državi[12] in ima četrto najprometnejše kontejnersko pristanišče na svetu.[13] Po merilih Globalization and World Cities Research Network je alfa globalno mesto.[14]

Toponimija

[uredi | uredi kodo]

Najstarejša znana omemba imena čen bi lahko izvirala iz leta 1410, iz časa dinastije Ming.[15] Domačini imenujejo odtoke na riževih poljih džen (kitajsko: 圳; dob.: jarek', 'odtok). Šenžen je dobil ime po globokem (kitajsko: 深; dob.: globok)) odvodnem kanalu, ki je bil na tem območju.[16][17]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Prazgodovina do obdobja Ming

[uredi | uredi kodo]
Zgodovinsko mesto Nantou

Najstarejši dokazi o ljudeh na območju, kjer je bil ustanovljen Šenžen, segajo v srednji neolitik.[18] Ljudje so naseljevali območje v zadnjih 6700 letih. Zgodovinska okrožja so bila na tem območju prvič ustanovljena pred 1700 leti. Zgodovinski mesti Nantou in Dapeng sta bili zgrajeni na območju, ki je danes Šenžen, pred več kot 600 leti. Tudi ljudstvo Haka ima v Šenženu zgodovino že od 300 let, ko so se prvič priselili.

Leta 214 pr. n. št., ko je cesar Čin Ši Huang združil Kitajsko pod dinastijo Čin, je bilo območje podrejeno jurisdikciji ustanovljene komanderije Nanhai, ene od treh komanderij, ki so bile ustanovljene v Lingnanu in je bilo asimilirano v kulturo Džongjuan. Leta 331 n. št. je Vzhodna uprava dinastije Džin razdelila Nanhai in ustanovila novo komando Donguan (东官郡). Sedež komande in okrožja Baoan, enega od njegovih šestih okrožij, je bil okoli sodobnega mesta Nantou. Leta 590 je uprava dinastije Sui regijo združila nazaj z Nanhai. Leta 757 je uprava dinastije Tang preimenovala okrožje v Donguan in njegov sedež preselila v današnje mesto Donguan, čeprav je vojaška garnizija ostala.

V 12. stoletju sta Nantou in okolica postala pomembno trgovsko središče za sol in začimbe v Južnokitajskem morju.[19] Območje je nato v 13. stoletju postalo znano po pridobivanju biserov. V obdobju leta 1362 so kitajski mornarji flote hodili v tempelj Mazu v Čivanu (v današnjem okrožju Nanšan), da bi molili, ko so potovali v Nanjang (jugovzhodna Azija). Bitka pri Tunmenu, ko so Ming zmagali v pomorski bitki proti Portugalcem, se je odvijala južno od Nantou.[20]

Obdobje Čing do 1940-ih

[uredi | uredi kodo]

Da bi preprečili napad piratov na Šenžen, so prebivalce preselili proti severu. Posledično je okrožje Baoan izgubilo dve tretjini svojega ozemlja v korist sosednjega Donguana in je bilo leta 1669 vključeno v Donguan. Potem ko je Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske v prvi in ​​drugi opijski vojni premagalo režim države Čing, sta bila otok Hongkong in polotok Kowloon odstopljena Britancem. 21. aprila 1898 je vlada Čing podpisala Poseben člen za razstavo meja Hongkonga z Združenim kraljestvom in mu za 99 let oddala v najem nova ozemlja od Šinana. Šinan je leta 1899 za kratek čas za pol leta zasedla britanska sila pod poveljstvom Henryja Arthurja Blakea, guvernerja Hongkonga.[21] Od 3076 kvadratnih kilometrov ozemlja, ki ga je imel Šinan pred pogodbami, je bilo 1055,61 kvadratnih kilometrov okrožja odstopljenih Britancem.

Odprtje železniške postaje Šenžen, oktober 1911

Kot odgovor na vstajo Vučang leta 1911 so se prebivalci Šinana uprli lokalni upravi Čing in jo uspešno strmoglavili.[22] Istega leta je bil za javnost odprt kitajski del železnice Kowloon–kanton (KCR). Zadnja postaja na kitajski strani je bila železniška postaja Šenžen, kar je pomagalo gospodarstvu mesta in ga odprlo svetu. Leta 1913 je uprava Republike Kitajske okrožje Šinan preimenovala nazaj v okrožje Baoan, da bi preprečila zamenjavo z drugim okrožjem z istim imenom v provinci Henan.

Med stavko med Kantonom in Hongkongom leta 1925 je Vsekitajska zveza sindikatov v Šenženu postavila sprejemno postajo za stavkajoče delavce v Hongkongu. Stavkovni odbor je stavkajočim delavcem zagotovil tudi pikete in oklepna vozila, da bi ustvarili blokado okoli Hongkonga. Leta 1931 sta Čen Džitang in njegova družina v Šenženu ustanovila več igralnic, največja med njimi je bila Šumčun Casino.[23]

Med drugo svetovno vojno so Japonci zasedli Šenžen in Nantou, kar je prisililo vlado okrožja Baoan, da se je preselila v sosednje okrožje Donguan. Leta 1941 je japonska vojska poskušala prečkati Hongkong preko mostu Lo Vu v Šenženu, vendar so ga Britanci razstrelili in Japoncem preprečili vstop v Hongkong.

1950–1980

[uredi | uredi kodo]

Leta 1953, štiri leta po ustanovitvi Ljudske republike Kitajske, se je vlada okrožja Baoan odločila preseliti v Šenžen, saj je bilo mesto bližje KCR in je imelo večje gospodarstvo kot Nantou. Od 1950-ih do konca 1970-ih sta Šenžen in preostali del okrožja Baoan nadzorovala ogromen pritok beguncev, ki so poskušali pobegniti v Hongkong pred pretresi, ki so se dogajali na celinski Kitajski; v okrožju je prebivalo od 100.000 do 560.000[24] beguncev.

Januarja 1978 je centralna inšpekcijska skupina, ki jo je poslal državni svet, preiskala in ugotovila vprašanje ustanovitve pristanišča za tujo trgovino v okrožju Baoan. Maja je preiskovalna skupina napisala »Poročilo o gospodarski preiskavi Hongkonga in Makava« in predlagala, da se okrožja Baoan in Džuhai spremenita v izvozne baze blaga. Avgusta 1978 je okrožni odbor Huijang poročal pokrajinskemu odboru o »Poročilu o zahtevi za spremembo okrožja Baoan v Šenžen«. 18. oktobra se je stalni odbor pokrajinskega partijskega odbora Guangdong odločil, da okrožje Baoan spremeni v mesto Baoan in ga spremeni v mesto srednje prefekture z bazo zunanje trgovine. Okrožni odbor Huijang in okrožni odbor Baoan pa sta zagovarjala spremembo preimenovanja okrožja Baoan v Šenžen, češ da ljudje na svetu vedo več o Šenženu in njegovem pristanišču kot o okrožju Baoan.

23. januarja 1979 sta uprava province Guangdong in okrožje Huijang objavila svoj predlog za preimenovanje okrožja Baoan v Šenžen, ki ga je državni svet odobril in uveljavil 5. marca istega leta. Mesto bi prav tako ustanovilo šest okrožij: Luohu, Nantou, Songgang, Longhua, Longang in Kuijong. Centralni komite Komunistične partije je 31. januarja 1979 odobril načrt za ustanovitev industrijske cone Šekou z namenom »vodenja domačih, čezmorskih in diverzificiranih operacij, industrijske in komercialne integracije ter trgovine« na podlagi sistemov Hongkonga in Makava.[25] Projekt industrijske cone Šekou je vodila skupina China Merchants Group s sedežem v Hongkongu pod vodstvom Juan Genga in naj bi postal prva industrijska cona za izvozno predelavo na celinski Kitajski.

V začetku aprila 1979 je Stalni odbor province Guangdong razpravljal in Centralnemu komiteju predlagal ustanovitev »cone trgovinskega sodelovanja« v Šenženu, Džuhaiju in Šantouju. Istega meseca je Centralna delovna konferenca sprejela »Predpise o energičnem razvoju zunanje trgovine za povečanje dohodka od tuje valute« in se dogovorila o pilotnem projektu prvih posebnih ekonomskih con (SEZ) v Šenženu, Džuhaiju, Šantouju in Šjamenu.[26] Novembra je uprava province Guangdong na regionalni ravni Šenžen povzdignila v status mesta na ravni prefekture. Na stotine majhnih bližnjih vasi, kot je Jumin Cun, je bilo vključenih v Šenžen.

Posebna ekonomska cona (1980–danes)

[uredi | uredi kodo]
Oglasni panoji visokih gradenj v Shenzhenu, 1982

Leta 1980 je imel Šenžen 30.000 prebivalcev. Maja 1980 je Centralni komite Šenžena razglasil za prvo posebno ekonomsko cono na Kitajskem, ki jo je takratni vodilni voditelj Deng Šjaoping promoviral kot del kitajske reforme in odpiranja. Njen cilj je biti eksperimentalno poligon za prakso tržnega kapitalizma znotraj skupnosti, ki jo vodijo ideali socializma s kitajskimi značilnostmi. 26. avgusta je Stalni odbor Nacionalnega ljudskega kongresa (NPC) odobril »Pravilnik posebne ekonomske cone Guangdong«.[27]

Marca 1981 je bil Šenžen napredovan v podprovincialno enoto. Obstajali so načrti, da bi Šenžen razvil svojo valuto, vendar so bili načrti zaradi tveganja in nesoglasja, da država ne bi smela delovati z dvema valutama, opuščeni. Za uveljavljanje zakona in reda v mestu je vlada Šenžena leta 1983 postavila bodečo žico in kontrolne točke med kopenskimi mejami glavnih delov posebne ekonomske cone in obrobja posebne ekonomske cone ter preostale Kitajske, kar je bilo znano kot meja druge črte. Velik del urbanega razvoja Šenžena v 1980-ih se je osredotočil na območje okoli starega mejnega prehoda in tržnega mesta. Njegova urbanizacija je bila značilna za 1980-ta.

Poslovno središče Futian spomladi 1998 iz parka Lianhuašan
Poslovno središče Futian iz parka Lianhuašan leta 2018

Decembra 1990 je bila pod vodstvom Kitajske komisije za regulacijo vrednostnih papirjev ustanovljena Šenženska borza, ki je zagotavljala platformo za centralizirano trgovanje z vrednostnimi papirji.[28] Februarja 1992 je Stalni odbor NPC vladi Šenžena podelil pooblastilo za sprejemanje lokalnih zakonov in predpisov. Leta 1996 in v začetku leta 1997 je bil hotel Shenzhen Guesthouse v Šenženu dom začasnega zakonodajnega sveta in začasnega izvršnega sveta Hongkonga v pripravah na predajo Hongkonga leta 1997.] Do leta 2001 se je zaradi vse večjih gospodarskih obetov Šenžena vse več migrantov iz celinske Kitajske odločilo, da gre v Šenžen in tam ostane, namesto da bi poskušali nezakonito prečkati mejo v Hongkong. Leta 2000 je bilo prijetih 9000 prebežnikov, medtem ko je bilo leta 1991 enako število 16.000. Približno v istem času je Šenžen 26. maja 2001 v svojem južnem proizvodnem središču in pristanišču gostil drugo srečanje visokih uradnikov APEC China 2001. Maja 2008 je državni svet odobril posebno ekonomsko cono Šenžen za spodbujanje upravnega sistema upravljanja Šenžena, gospodarskega sistema, socialnega področja, neodvisnega inovacijskega sistema in mehanizma, sistema in mehanizma za odpiranje in regionalno sodelovanje ter ohranjanje virov in prijaznost do okolja.[29]

1. julija 2010 je državni svet razpustil 'drugo linijo' in razširil posebno ekonomsko cono Šenžen, da bi vključevala vsa okrožja, kar je petkrat več kot pred širitvijo. 26. avgusta 2010, ob 30. obletnici ustanovitve posebne ekonomske cone Šenžen, je državni svet odobril »Celoten razvojni načrt za območje sodelovanja v sodobni storitveni industriji Čjanhaj med Šenženom in Hongkongom«.[30] Avgusta 2011 je mesto gostilo 26. univerzijado, mednarodni več športni dogodek, organiziran za univerzitetne športnike. Aprila 2015 sta bili industrijska cona Šekou in cona Čjanhaj vključeni v novo ustanovljeno območje proste trgovine Guangdong.

18. avgusta 2019 je centralna vlada v Pekingu predstavila načrte reform, ki zajemajo gospodarski, socialni in politični sektor Šenžena in Šenžen označila za pilotno demonstracijsko območje za socializem s kitajskimi značilnostmi.[31](str.58)

Geografija

[uredi | uredi kodo]

Šenžen približno sledi upravnim mejam zgodovinskega okrožja Baoan. Južni del okrožja Baoan je po opijskih vojnah postal del britanskega Hongkonga, medtem ko je bila vas Šenžen na meji. Železniška postaja Šenžen je bila zadnja postaja na celinsko kitajskem odseku železnice Kowloon-kanton, gospodarstvo Šenžena pa je raslo in do leta 1979 je postal mesto.

Šenžen je v delti Biserne reke, na jugu meji na Hongkong, na severu in severovzhodu na Huidžov, na severu in severozahodu na Donguan, na zahodu na Lingdingjang in Biserno reko ter na vzhodu na zaliv Mirs in je približno 100 kilometrov jugovzhodno od glavnega mesta province Guangdžov. Konec leta 2017 je imelo Šenžen 12.528.300 stalnih prebivalcev, od tega 4.472.200 registriranih prebivalcev, dejansko upravno prebivalstvo pa je bilo več kot 20 milijonov. Je del pozidanega območja delte Biserne reke s 44.738.513 prebivalci, ki se razprostirajo čez 9 občin (vključno z Makav). Mesto je podolgovato in meri 81,4 kilometra od vzhoda proti zahodu, najkrajši odsek od severa proti jugu pa je 10,8 kilometra.

Skozi Šenžen teče več kot 160 rek ali kanalov. Znotraj mestnih meja je 24 rezervoarjev s skupno zmogljivostjo 525 milijonov ton.[32] Med pomembne reke v Šenženu spadajo reka Šenžen, reka Maodžov in reka Longang.

Podnebje

[uredi | uredi kodo]
Urbano območje Šenžena leta 2005

Čeprav se Šenžen nahaja približno stopinjo južno od Rakovega povratnika, ima zaradi sibirskega anticiklona toplo, monsunsko, vlažno subtropsko podnebje (Köppen Cwa), čeprav je precej blizu tropskemu. Zime so mile in relativno suhe, deloma zaradi vpliva Južnokitajskega morja, zmrzal pa je zelo redka; začne se suho, a postopoma postaja bolj vlažno in oblačno. Vendar pa je megla najpogostejša pozimi in spomladi, saj je 106 dni na leto zabeleženih nekaj megle. Zgodnja pomlad je najbolj oblačen čas v letu, količina padavin pa se začne dramatično povečevati aprila; deževna doba traja do konca septembra do začetka oktobra. Z mesečnim odstotkom možnega sončnega obsevanja od 27 odstotkov marca do 53 odstotkov oktobra mesto letno prejme 1853 ur svetlega sonca.

Monsun doseže svojo največjo intenzivnost v poletnih mesecih, ko mesto doživlja tudi zelo vlažne in vroče razmere. Kljub temu je ekstremna vročina redka, saj je le 2,4 dni s temperaturami nad 35 °C. Regija je nagnjena tudi k hudourniškemu deževju, saj je 9,7 dni s 50 mm ali več dežja in 2,2 dni z vsaj 100 mm padavin. Zadnji del jeseni je suh. Letna količina padavin v povprečju znaša približno 1933 mm, od tega jih nekaj pade v tajfunih, ki udarijo z vzhoda poleti in zgodaj jeseni. Ekstremne temperature so se gibale od 0,2 °C 11. februarja 1957 do 38,7 °C 10. julija 1980.[33]

Gospodarstvo

[uredi | uredi kodo]
Borza v Šenženu

Šenžen je bil prva od posebnih ekonomskih con (SEZ), ki jo je ustanovil takratni vrhovni voditelj Deng Šjaoping. Aprila 1979 je bil Šenžen preoblikovan v posebno izvozno cono, da bi ustvaril ugodno naložbeno okolje ter uvedel napredno tehnologijo in izkušnje upravljanja, kasneje pa je bil maja 1980 preimenovan v posebno ekonomsko cono. Leta 2022 je imel Šenžen nominalni BDP 3,24 bilijona RMB (2,87 bilijona HK$), kar je preseglo BDP sosednjega Hongkonga v višini 2,11 bilijona HK$ in BDP Guangzhoua v višini 2,88 bilijona RMB (2,68 bilijona HK$),[34] zaradi česar je gospodarska proizvodnja Šenžena tretja največja med kitajskimi mesti, zaostaja za Šanghajem in Pekingom. Poleg tega je rast BDP mesta Šenžen med letoma 2016 in 2017 v višini 8,8 % presegla rast BDP Hongkonga in Singapurja, in sicer 3,7 % oziroma 2,5 %. S tržno kapitalizacijo v višini 2,5 bilijona ameriških dolarjev na dan 30. novembra 2018 je borza Šenžen (SZSE) 8. največja borza na svetu.[35]

Na lestvici Global Financial Centres Index za leto 2021 je bil Šenžen uvrščen na 8. mesto najbolj konkurenčnega in največjega finančnega središča na svetu ter na 6. mesto v regiji Azije in Oceanije (za Šanghajem, Hongkongom, Singapurjem, Pekingom in Tokiom).[36] Leta 2020 je bil Šenžen po lestvici Globalization and World Cities Research Network uvrščen med mesta alfa (globalno prvovrstno mesto). Po podatkih Forbesa ima Šenžen peto največje število milijarderjev med vsemi mesti na svetu.[37] Nominalni BDP Šenžena naj bi bil leta 2035 med desetimi največjimi mesti na svetu (skupaj s Pekingom, Šanghajem in Guangdžovom na Kitajskem), kaže študija Oxford Economics, nominalni BDP na prebivalca pa bo leta 2030 dosegel več kot 57.000 USD (prvo mesto na celinski Kitajski), kar je primerljivo s Tokiom in Seulom.[38]

Šenžen je del pomorske svilne poti 21. stoletja, ki poteka od kitajske obale na jugu do konice Indije prek Sueškega prekopa do Sredozemlja, od tam do zgornje jadranske regije do severnoitalijanskega središča Trsta z železniškimi povezavami s srednjo Evropo in Severnim morjem.[39][40]

Od avgusta 2023 ima Šenžen sedmo največje število sedežev podjetij na lestvici Fortune Global 500 med vsemi mesti na svetu in tretje največje na Kitajskem za (Pekingom in Šanghajem) znotraj svojih mestnih meja.[41]

Mestna krajina

[uredi | uredi kodo]

Leta 2019 je časopis The Guardian poimenoval Šenžen »svetovni vodja pri gradnji novih nebotičnikov«.[42] Mesto se uvršča na drugo mesto na svetu po številu stavb nad 150 metrov, saj jih je bilo do julija 2021 zgrajenih 297, takoj za sosednjim Hongkongom. Leta 2016 je bilo v Šenženu zgrajenih več nebotičnikov kot v celotnih ZDA in Avstraliji skupaj. Gradbeni razcvet se nadaljuje še danes, saj je bilo leta 2021 v mestu v gradnji več kot 85 nebotičnikov, kar je največ na svetu. Večino nebotičnikov v Šenženu so zgradili hongkonški ali tuji arhitekti v sodobnem slogu, čeprav je bil funkcionalizem prevladujoča oblika arhitekture v mestnih nebotičnikih konec 20. stoletja. Med najvidnejšimi primeri so 160 metrov visoka stavba Guomao, 384 metrov visok trg Shun Hing, 441,8 metra visok KK100, 392 metrov visok sedež podjetja China Resources in 599 metrov visok finančni center Ping An, ki je tudi druga najvišja stavba na Kitajskem in peta najvišja stavba na svetu.[43] Nebotičnik, zgrajen leta 2015, naj bi bil edinstven in eleganten v svoji okolici ter predstavljal zgodovino in dosežke glavnega najemnika: zavarovalnice Ping An.

Šenžen ima tudi več zgodovinskih stavb, ki temeljijo na tradicionalni kitajski arhitekturi. V mestu so obzidane vasi Haka, kot sta Crane Lake in Gangeng v okrožju Longang.[44] Tako kot tipične obzidane vasi Haka je tudi arhitektura Crane Lake in Gangenga zasnovana okoli velikih debelih sivih zidov, ozkih ulic in dvorišč. Nantou (ali Šinan) je zgodovinsko mesto v današnjem okrožju Nanšan in ima nekaj stavb, ki segajo v čas dinastije Ming, kot je tempelj Guandi, čeprav je bila večina teh tradicionalnih stavb nadomeščenih s sodobnimi. Čivan, ki je v okrožju Nanšan, ima tudi več zgodovinskih stavb, kot sta grobnica zadnjega cesarja Južne dinastije Song, Džhao Bing in tempelj Tianhou, ki ga je zgradil Dženg He kot darilo Mazuju za zaščito flote zakladov Ming. V mestu je tudi več zgodovinskih utrdb, ki so branile obalo, kot sta trdnjava Dapeng in leva trdnjava Čivan.

Leta 2023 je bil dokončan paviljon Marisfrolg z zasnovo eksoskeleta žuželke, ki je postal nova znamenitost okrožja Longhua.

Kultura

[uredi | uredi kodo]

V okviru preobrazbe Šenžena v kulturno mesto je občinska vlada leta 2003 vzpostavila koncept Knjižničnega mesta (图书馆之城).[45] Načrt je bil ustvariti knjižnično mrežo v mestu z gradnjo knjižnic, izboljšanjem storitev in ustvarjanjem udobnega bralnega okolja. Do konca leta 2015 je imel Šenžen 620 javnih knjižnic, vključno s 3 mestnimi javnimi knjižnicami, 8 okrožnimi javnimi knjižnicami in 609 knjižnicami na lokalni ravni. Med pomembnejšimi knjižnicami sta knjižnica Šenžen in otroška knjižnica Šenžen. V Šenženu so tudi knjigarne, med katerimi je najbolj znana Shenzhen Book City v okrožju Futian. Z operativno površino 42.000 kvadratnih metrov je ob odprtju veljala za največjo knjigarno v Aziji.

Šenžen ima številne muzeje in umetniške galerije, kot so Šenženski muzej, Šenženski umetniški muzej, Pomorski muzej Šekou, Muzej kulture Haka Longgang, Šenženski muzej sodobne umetnosti in urbanističnega načrtovanja ter Umetnostni muzej He Šjangning.

Šenžen ima tudi nekaj gledališč, predvsem Šenžensko koncertno dvorano,Šenžensko veliko gledališče in Šenžensko politehnično gledališče.

Parki in plaže

[uredi | uredi kodo]
Pogled na sedež podjetja China Resources iz parka Shenzhen Bay
Plaža Dameisha

Šenžen ima obsežen sistem javnih parkov s tremi nivoji, ki je bil ustanovljen leta 2006 in parke razvršča v naravne, mestne in skupnostne parke. Do leta 2019 je imelo mesto 1090 parkov, ki so pokrivali približno 39.320 hektarjev, vključno s 33 naravnimi, 152 mestnimi in 905 skupnostnimi parki. Po poročanju državne tiskovne agencije Šinhua načrtuje Šenžen gradnjo in obnovo več kot 40 parkov na leto, s čimer se bo število parkov v mestu do leta 2035 povečalo na 1500.[46] Park Lianhuašan je na 150 hektarjih v okrožju Futian. Na vrhu Lotosovega hriba stoji šestmetrski bronasti kip Deng Šjaopinga.  Narodni park Vutongšan se razprostira okoli istoimenske gore v okrožju Luohu. Z opazovalne ploščadi se odpira pogled na obzorje Šenžena, Hongkong in okoliški zaliv, na naslednjem vrhu pa je oddajni stolp lokalne televizijske postaje.[47]

Park Šenžen Bay, ki se nahaja ob mestni obali vzdolž zaliva Šenžen, je bil odprt leta 2011, vključeval pa je tudi bližnji park mangrov. Obstaja več tematskih rekreacijskih območij in znamenitosti, vzdolž 9 kilometrov dolgega obalnega pasu pa je nasip. Ekopark mangrov je bil ustanovljen leta 2000 v okrožju Futian in je bil takrat najmanjši narodni park na Kitajskem. Velika skupina ptic se seli v ekopark v mangrovah na površini 20,6 hektarja v 9-kilometrskem obalnem pasu zaliva Šenžen.[48]

Park Šenžen Bay je povezan s parkom Dašahe (大沙河公园, 'velika peščena reka'), ki je v okrožju Nanšan in sledi reki Dašahe. Drugi pomembni parki v Šenženu so razstavni center cvetja Šenžen Garden Flower Exposition Center, safari park Šenžen, letovišče Šili Lake Resort in park z vodnjakom na gori Jangtai. Šenžen ima tudi več plaž: Dameiša (大梅沙; 'velika mesa') in Šjaomeiša [zh] (小梅沙; 'majhna mesa') v okrožju Jantian ter Džinšavan (金沙湾; 'zaliv zlati pesek'), Nanao (南澳; 'južni zaliv') in Šičong (西冲) na polotoku Dapeng (v bližini novega okrožja Dapeng, ki ga upravlja okrožje Longang).

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Qin Weizhong appointed«. szdaily.com. Pridobljeno 29. aprila 2021.
  2. ↑ 2017年深圳经济有质量稳定发展 [In 2017, Shenzhen economy will have stable quality and development] (v kitajščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. februarja 2018. Pridobljeno 23. februarja 2018.
  3. ↑ Cox, W (2021). Demographia World Urban Areas. 17th Annual Edition (PDF). St. Louis: Demographia. str. 22. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 3. maja 2018. Pridobljeno 29. junija 2021.
  4. ↑ OECD Urban Policy Reviews: China 2015, OECD READ edition (v angleščini). Organisation for Economic Co-operation and Development (OECD). 18. april 2015. str. 37. doi:10.1787/9789264230040-en. ISBN 9789264230033. ISSN 2306-9341.
  5. ↑ »Top 10 Chinese cities by urban resident population«. Invest in China (v angleščini). Pridobljeno 21. januarja 2024.
  6. ↑ Fuller, Ed (2. oktober 2017). »China's Crown Jewel: The Pearl River Delta«. Forbes. Pridobljeno 21. januarja 2024.
  7. ↑ Mead, Nick Van (28. januar 2015). »China's Pearl River Delta overtakes Tokyo as world's largest megacity«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 21. avgusta 2019.
  8. ↑ Wei Ge (1999). »Chapter 4: The Performance of Special Economic Zones«. Special Economic Zones and the Economic Transition in China. World Scientific Publishing Co Pte Ltd. str. 67–108. ISBN 978-9810237905.
  9. ↑ Fish, Isaac S. (25. september 2010). »A New Shenzhen«. Newsweek. Arhivirano iz spletišča dne 29. aprila 2014. Pridobljeno 21. januarja 2023.
  10. ↑ »Inside Shenzhen: China's Silicon Valley«. The Guardian. 13. junij 2014. Arhivirano iz spletišča dne 30. aprila 2015. Pridobljeno 21. januarja 2024.
  11. ↑ Wong, Kandy; Nulimaimaiti, Mia (5. maj 2023). »Shenzhen in cross hairs of US tech curbs, but Huawei's home still tops Beijing and Shanghai in first-quarter growth«. South China Morning Post. Pridobljeno 21. januarja 2024.
  12. ↑ 2016年深圳金融业发展基本情况. Office of Financial Development Services, Shenzhen People's Government (深圳市人民政府金融发展服务办公室). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. avgusta 2017. Pridobljeno 12. februarja 2017.
  13. ↑ Li, Shan; Haralambides, Hercules; Zeng, Qingcheng (2022). »Economic forces shaping the evolution of integrated port systems - The case of the container port system of China's Pearl River Delta«. Research in Transportation Economics. 94: 101183. doi:10.1016/j.retrec.2022.101183.
  14. ↑ »The World According to GaWC 2020«. GaWC - Research Network. Globalization and World Cities. Arhivirano iz spletišča dne 12. junija 2022. Pridobljeno 26. avgusta 2020.
  15. ↑ 深圳地名网 (27. maj 2010). 深圳地名. Shenzhen People's Government. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. oktobra 2011. Pridobljeno 14. novembra 2011.
  16. ↑ 深圳概貌. Shenzhen People's Government. 12. julij 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. novembra 2011. Pridobljeno 25. oktobra 2011.
  17. ↑ 央视国际 (7. avgust 2003). 深圳历史沿革. CCTV. Arhivirano iz spletišča dne 2. junija 2013. Pridobljeno 25. oktobra 2011.
  18. ↑ 深圳的前身并不是"小渔村". Arhivirano iz spletišča dne 17. oktobra 2018. Pridobljeno 17. oktobra 2018.
  19. ↑ Rule, Ted and Karen, "Shenzhen, the Book", Hong Kong 2014
  20. ↑ Wills, John E. (2011), China and Maritime Europe, 1500–1800: Trade, Settlement, Diplomacy, and Missions, Cambridge University Press, str. 28
  21. ↑ 深圳旧事 | 英国两千军队占领深圳长达半年，这是怎么回事？. sohu.com (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 15. oktobra 2023. Pridobljeno 5. avgusta 2019.
  22. ↑ 龙华革命烈士卓凤康. 宝安日报. 18. februar 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. avgusta 2017. Pridobljeno 7. novembra 2014.
  23. ↑ »The Kowloon Canton Railway (British Section) Part 4 – The Early Years (1910 to 1940) – The Industrial History of Hong Kong Group«. industrialhistoryhk.org. Arhivirano iz spletišča dne 23. oktobra 2020. Pridobljeno 5. avgusta 2019.
  24. ↑ 武汉晨报 (8. december 2010). »"大逃港"催生深圳经济特区«. 网易新闻. Arhivirano iz spletišča dne 7. septembra 2017. Pridobljeno 22. oktobra 2011.
  25. ↑ 1月31日，中央决定成立招商局蛇口工业区. 深圳特区报. 31. januar 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. septembra 2017. Pridobljeno 5. avgusta 2019.
  26. ↑ 1979年4月邓小平第一次正式提出办特区的主张. Beijing Daily. 16. september 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. avgusta 2017. Pridobljeno 5. avgusta 2019.
  27. ↑ 深圳经济特区. 广东省情网. 5. maj 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. septembra 2017. Pridobljeno 5. avgusta 2019.
  28. ↑ 关于本所. Shenzhen Stock Exchange. Arhivirano iz spletišča dne 26. oktobra 2011. Pridobljeno 22. oktobra 2011.
  29. ↑ 《深圳市综合配套改革总体方案》获国务院批准. 新华网. 26. maj 2009. Arhivirano iz spletišča dne 25. avgusta 2017. Pridobljeno 1. februarja 2017.
  30. ↑ 国务院批复"前海深港现代服务业合作区发展规划". 新华社. 27. avgust 2010. Arhivirano iz spletišča dne 25. avgusta 2017. Pridobljeno 1. februarja 2017.
  31. ↑ Hu, Richard (2023). Reinventing the Chinese City. Columbia University Press. ISBN 9780231211017.
  32. ↑ 市情概貌. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. septembra 2016. Pridobljeno 9. septembra 2016.
  33. ↑ »Extreme Temperatures Around the World«. Arhivirano iz spletišča dne 4. avgusta 2014. Pridobljeno 4. februarja 2014.
  34. ↑ »will-2018-be-year-shenzhen-and-guangzhou-finally-overtake-hong«. South China Morning Post (v angleščini). 31. januar 2019. Arhivirano iz spletišča dne 11. maja 2019. Pridobljeno 31. januarja 2019.
  35. ↑ »Statistics«. The World Federation of Exchanges. Arhivirano iz spletišča dne 7. julija 2021. Pridobljeno 9. avgusta 2019.
  36. ↑ »The Global Financial Centres Index 29« (PDF). Long Finance. Marec 2021. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 22. marca 2021. Pridobljeno 25. marca 2021.
  37. ↑ Hyatt, John. »Beijing Overtakes New York City As City With Most Billionaires: Forbes 2021 List«. Forbes (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 18. julija 2023. Pridobljeno 23. julija 2021.
  38. ↑ »Emerging cities, sinking cities in Asia by 2030«. Japan Center for Economic Research (JCER) (v angleščini). 5. december 2018. Arhivirano iz spletišča dne 10. oktobra 2023. Pridobljeno 3. novembra 2020.
  39. ↑ Can the New Silk Road Compete with the Maritime Silk Road?
  40. ↑ Marcus Hernig: Die Renaissance der Seidenstraße (2018).
  41. ↑ »Fortune 500«. Fortune (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 7. avgusta 2023. Pridobljeno 9. avgusta 2023.
  42. ↑ »Hong Kong or Seoul – which is the world's most vertical city?«. South China Morning Post (v angleščini). 20. avgust 2019. Arhivirano iz spletišča dne 24. avgusta 2019. Pridobljeno 24. avgusta 2019.
  43. ↑ »Ping An Finance Center - The Skyscraper Center«. SkyscraperCenter.com. Arhivirano iz spletišča dne 11. septembra 2017. Pridobljeno 17. septembra 2017.
  44. ↑ »Gangeng Hakka Small Town Shenzhen Longgang District«. Now Shenzhen (v ameriški angleščini). 27. oktober 2020. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. junija 2021. Pridobljeno 21. junija 2021.
  45. ↑ »Introduction to Library City«. National Cultural Information Resources Sharing Project Shenzhen Center. 25. oktober 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. avgusta 2017.
  46. ↑ »Shenzhen establishes over 1,000 parks to improve ecological environment - Xinhua | English.news.cn«. xinhuanet.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. septembra 2019. Pridobljeno 23. julija 2021.
  47. ↑ »Wutong Mountains«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. maja 2012. Pridobljeno 1. decembra 2018.
  48. ↑ »Shenzhen Mangrove Seaside Ecology Park«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. julija 2012. Pridobljeno 1. decembra 2018.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Šenžen&oldid=6503615«