Stolnica v Cremoni: Razlika med redakcijama
nov iz tujih wiki |
(ni razlike)
|
Redakcija: 20:48, 11. februar 2017
| Stolnica v Cremoni | |
|---|---|
| Stolnica Marije vnebovzete Cattedrale di Santa Maria Assunta | |
Duomo di Cremona | |
 | |
| 45°8′1″N 10°1′32″E / 45.13361°N 10.02556°E | |
| Država | Italija |
| Verska skupnost | Rimokatoliška |
| Spletna stran | www.diocesidicremona.it |
| Zgodovina | |
| Zgrajena | 1107 |
| Blagoslovljena | 1160-1170 dograjena 1288 in 1348 |
| Posvečena | 1186 |
| Arhitektura | |
| Funkcionalno stanje | aktivna |
| Slog | Romanika, Gotika |
| Lastnosti | |
| Višina | m |
| Materiali | Opeka z marmorjem |
| Uprava | |
| Škofija | Cremona |
Stolnica v Cremoni (italijansko Duomo di Cremona, Cattedrale di Santa Maria Assunta) je posvečena Blaženi Devici Mariji in je katoliška stolnica v Cremoni, Lombardija, v severni Italiji. Je sedež škofa Cremone. Njen zvonik znan kot Torrazzo je simbol mesta in najvišji predmoderen stolp v Italiji. [1]
Ob stolnici stoji krstilnica, še en pomemben srednjeveški spomenik.
Zgodovina
Prvotno zgrajena v romanskem slogu, je bila stolnica večkrat obnovljena in razširjena v gotiki, renesansi in z baročnimi elementi. Gradnja se je začela leta 1107, vendar dela so bila poškodovana in se ustavila po potresu leta 1117. Gradnja se je nadaljevala leta 1129 in bila verjetno končana v 1160-1170. Glavni oltar, posvečen mestnima zavetnikoma Archelaus in Himerius, je bil posvečen leta 1196.
Sedanja fasada je bila verjetno zgrajena v 13. in začetku 14. stoletja. V istem obdobju sta bila dodana tudi transepta: severni leta 1288 in južni leta 1348.
Zunanjost
Glavna fasada, skupaj s sosednjo krstilnico, je med najpomembnejšimi spomeniki romanske umetnosti v Evropi. Ima portik z narteksom v sredini, na katerega je bila leta 1491 dodana renesančna loža s tremi nišami. Nad ložo je velika rozeta, z dvema majhnima ložama (loggette) na vsaki strani. Najvišji del fasade prihaja večinoma iz zgodnjega obdobja renesanse in je zato opremljen s nišami in volutami. Srednjeveški, valjasti stranski kupoli prispevata kot gotska elementa lombardsko-centralno evropskega sloga k celotnemu vtisu zgradbe.
Portal je verjetno iz začetka 12. stoletja. Na vsaki strani so figure štirih glavnih prerokov (Daniel, Ezekiel, Jeremija in Izaija), vsak ima zvitek z besedilom prerokbe. Narteks je izdelek mojstrov iz Campione v naslednjem stoletju: to so starejši friz s prikazom Delo mesecev (pozno 12. stoletje, po navdihu krstilnice v Parmi). Kipi na zgornji loži, Marija z otrokom in dva škofa, so toskanska šola (1310). Stebri narteksa stojijo na dveh levih iz veronskega marmorja. Levi drži v svojih šapah zmaja, simbol zla, medtem ko desni drži medveda, ki grize ptiča za vrat. Na fasadi sta tudi dve grobnici: novejša (sreda 14. stoletja) je delo kiparja Bonino da Campione.
Fasada severnega transepta (pozno 13. stoletje) ima tudi narteks, tudi tukaj imajo stebri dva leva na dnu. Zanjo so značilna okna z okenskim križem in rozeta. Fasada južnega transepta izvira iz leta 1342 in je zgrajena kot je značilno za lombardsko gotsko arhitekturo. Njena struktura je podobna severnemu kraku, a ima nekoliko bolj podrobno dekoracijo.
Tri apside so vse obdane z ložami s stebrički, od katerih ima vsak človeški obraz, ki se razteza ven iz kapitela. Srednja apsida je veliko večja kot stranski.
Notranjost
Cerkev je triladijska bazilika, s transeptoma in rebrastimi oboki. V zgornjem delu, zlasti bifore galerije razkrivajo pretežno romanski izvor notranjosti. [2] Pod korom je triladijska romanska kripta, ki je bila obnovljena 1606. Cerkev je v notranjosti bogato poslikana.
Najstarejši so freske Zgodbe Abrahama, Izaka, Jakoba in Jožefa v južnem in severnem transeptu v obokih (pozno 14. - zgodnje 15. stoletje). Iz renesanse so loki Zgodbe o mučenikih Marius, Marta, Audifax in Habakuk, mučencev iz Perzije (bolj znan kot Obok perzijskih mučenikov, 1482) in relief sv. Himerija (1481-1484), oboje delo Giovannija Antonia Amadea. Znana je tudi žara svetnikov Marcellinusa in Petra v kripti, narejena večinoma od Benedetta Briosca (1506-1513).
Leseni kor, z vložkom dela Platina (1482-1490), v desni stranski ladji severnega transepta je Veliki oltarni križ v srebru in zlatu, izdelala sta ga Ambrogio Pozzi in Agostino Sacchi (1478).
Najpomembnejši figurativni kompleks stolnice je freska na stranskih stenah ladje (zgodnje 16. stoletje), portret Življenje Marije in Kristusa. Izdelovali so jo različni slikarji: prvi je bil Boccaccio Boccaccino (Oznanjenja Joachimu in Jezusu z zdravniki), ki je leta 1506 že naslikal Odrešenika s cremonskimi zavetniki v oboku apside. Nasledil ga je Giovan Francesco Bembo (Epiphany in Predstavitev templja) in Altobello Melone (Beg v Egipt, Poboja nedolžnih in prve štiri plošče iz Kristusovega pasijona), narejeno v manj klasicističnem slogu. Naslednji je Girolamo Romanino, avtor prizorov Jezus pred Pilatusom do Ecce Homo, ki je tukaj naslikal nekaj svojih mojstrovin.
Zadnji prizori Pasijona je delo Il Pordenoneja, ki je odgovoren tudi za veliko Križanje (1521), Pričevanje (1521, notranja stena fasade) in Schizzi oltar (pred 1523, na prvem oltarju v desni stranski ladji), slednja se zgleduje po stogu Giorgioneja. Kompleks je zaključil Bernardino Gatti z Vstajenjem (1529).
Druge freske so bile dodane sredi 16. stoletja, manierističnih slikarjev, vključno Gattija, Bernardino Campija in drugih. V 17. stoletju je Il Genovesino dodal Življenje svetega Roka v severnem transeptu.
Krstilnica
Krstilnica se nahaja tik jugozahodno od stolnice in je 34 m visoka, osmerokotna zgradba, približno 20 metrov v premeru. [3]
Gradnja se je začela leta 1167, zgrajena je iz opeke. [4] V času renesanse je dobila današnjo podobo, ko so zunanje stene okrasili z belim marmorjem. Ta prevleka je ostala nepopolna, kar pojasnjuje današnje dvobarvnost. V zgornjem delu zunanjih sten so odprte galerije, spominjajo na arkade na glavnem pročelju stolnice.
Tudi v zgornjem delu - vendar le v notranjosti krstilnice - je za ta čas pomembna, samostojna, tudi osmerokotna kupola, ki s svojo obliko osnovne sheme zgrajene 200 let kasneje spominja na Brunelleschijevo kupolo Firenške stolnice. Svetloba prodira skozi okna z okenskimi križi in lanterna v notranjosti. V sredini krstilnice je osmerokoten krstilnik iz rdečega marmorja, ki sega v 16. stoletje.
Torrazzo (zvonik)
Zvonik Torrazzo je simbol mesta. Njegova gradnja se je začela okoli leta 1230 na ostankih pokopališča neznanega izvora. [5] Proti trgu ima Torrazzo značilno veliko astronomsko uro, ki meri 8 metrov v premeru. Tipično za romanski campanile je postopna sprostitev mase v zgornjem delu: po dveh biforah na vsaki steni sledi višje štiriločno okno.
Na zgornjem delu kvadratnega tlorisa je zvonik osmerokotnik: zgradba je okronana z zvonikom, ki je bil končan leta 1309. [6]
Do 20. stoletja je Torrazzo ostal s 112 metri najvišji italijanski zvonik. Potem je bil zgrajen sodobni Campanile ob neogotski stolnici v Morteglianu, ki je le nekoliko višji.
Sklici
- ↑ Pietro Bonometti, Cremona, una città segreta, edizioni Italcards, Bologna 1988, S. 6.
- ↑ gregduomocremona, Grundriss
- ↑ travelitalia
- ↑ imonumenti
- ↑ cattedraledicremona
- ↑ P. Ghidotti, Il Torrazzo di Cremona. Archeologia e Storia di un monumento medievale, Cremona 2000.
Literatura
- Cristiano Zanetti, La Cattedrale di Cremona: storia, evoluzione e simbologia di un edificio romanico, Cremona 2008
Zunanje povezave
