Varljivo svetlikanje: Razlika med redakcijama
novi članek |
(ni razlike)
|
Redakcija: 23:39, 2. september 2014
Varljivo svetlikanje, tudi nepojasnjeni ogenj (latinsko ignis fatuus: dobesedno »ogenj norcev«), označuje pojav nočnega svetlikanja, še posebej nad močvirji in barji. V splošnem je sprejeto, da svetlikanje povzroča oksidacija sestavin plinov, ki nastajajo pri trohnenju. V evropski folklori varljivo svetlikanje označuje nagajive ali celo zlonamerne duhove umrlih oz. nadnaravna bitja, kot so vile, ki zavedejo popotnike; v angleško govorečih državah je znano pod imenom Will-o'-the-wisp, v nemško govorečih pa kot Irrlicht. V prenesenem pomenu ignis fatuus lahko pomeni slepilo oz. privid.
Znanstvena razlaga
Prvo znanstveno razlago varljivega svetlikanja je opisal italijanski fizik Alessandro Volta leta 1776, potem ko je odkril metan (CH4). Predlagal je, da do svetlikanja pride zaradi delovanja naravnih električnih pojavov, kot so strele, na pline nad močvirji.[1] Teorijo so pozneje v svojih delih podprli Joseph Priestley (Experiments and Observations on Different Kinds of Air) in Pierre Bertholon de Saint-Lazare (De l’électricité des météores).[2] Kasneje je bila kritizirana zaradi majhne verjetnosti spontanega vžiga, odsotnosti toplote pri nekaterih primerih in nenavadnega obnašanja pojava v primeru približanja osebe kot tudi pogoste zamenjave s kroglasto strelo.[2] Louis Blesson je pozneje v 19. st. predlagal, da se ogenj oz. svetlikanje ob približanju razblini zaradi premikanja zračnih tokov, kar razprši plin. Poleg tega je opazil, da se barvni odtenek in toplota svetlikanja razlikujeta med področji.
Novejša hipoteza predvideva nastanek t. i. hladnega ognja, ki razvije toploto pod 400 °C in oddaja modrikaste odtenke svetlobe. Čeprav ni znano, ali se hladni ogenj pojavlja spontano v naravi, je večina spojin, kot so ogljikovodiki (npr. metan), alkoholi, aldehidi, olja, kisline in celo voski, naravno prisotnih kot stranski produkt pri organskem razkroju.[3] Sorodna hladnemu ognju naj bi bila kemiluminiscenca fosfina (PH3).[4] Druga izmed novejših hipotez razlaga, da so nekateri pojavi svetlikanja posledica potresnih sunkov, kar privede do piezoelektričnih pojavov. Kamnine na površju naj bi se tako segrele, pri čemer naj bi se uparila voda, v katerih se nahaja. Do podobnih pojavov naj bi prihajalo v kamninah in mineralih (npr. kamena strela), nato pa bi se energija prenesla preko stolpca uparjene vode do površja.[5][6] Druge hipoteze vključujejo bioluminiscenco kresnic in gliv mraznic oz. štorovk ter belo perje pegastih sov, od katerega se svetloba mesečine lahko odbija.[7]
Sedanja splošno sprejeta teorija razlaga, da svetlikanje nastane zaradi oksidacije fosfina, difosfana (P2H4) in metana, ki pri reakciji oddajajo svetlobo. Fosfin in difosfan spontano reagirata ob stiku s kisikom, kar pomeni da so potrebne le majhne količine za vžig obilnih količin metana. Poleg tega je stranski produkt reakcije s fosfinom fosforjev pentoksid (P4O10), ki v stiku z vodno paro tvori viskozno fosforno kislino (H3PO4), kar razloži Blessonova opažanja, pri katerih omenjeni pojav ognja ni vžgal papirja, pač pa je ta ostal prekrit z lepljivo tekočino.[8]
Sklici in opombe
- ↑ Ciardi M. (2000). »Falling Stars, Instruments and Myths: Volta and the Birth of Modern Meteorology«. V Bevilacqua F & Fregonese L. (ur.) (ur.). Nuova Voltiana: Studies on Volta and His Times (PDF). Editore Ulrico Hoepli. str. 43.
- ↑ 2,0 2,1 Tomlinson C. (1893). »On Certain Low-Lying Meteors« (PDF). Knowledge: An Illustrated Magazine of Science. Simply Worded—Exactly Described. 16 (New Series, Vol. III): 46–8.
- ↑ Mills AA. (2000). »Will-o'-the-wisp revisited«. Weather. 55 (7): 20–6. doi:10.1002/j.1477-8696.2000.tb04067.x.
- ↑ Garlaschelli L & Boschetti P. (2013). On the track of the will-o'-the-wisp (PDF). Dipartimento di Chimica Organica, Università di Pavia.
- ↑ Persinger MA & Derr JS. (1993). »Geophysical variables and behavior: LXXIV. Man-made fluid injections into the crust and reports of luminous phenomena (UFO Reports) — Is the strain field an aseismically propagating hydrological pulse?«. Perceptual and Motor Skills. 77: 1059–65.
- ↑ Derr JS & Persinger MA. (1993). »Seasonal hydrological load and regional luminous phenomena (UFO reports) within river systems: the Mississippi Valley test«. Perceptual and Motor Skills. 77: 1163–70.
- ↑ A Review of accounts of luminosity in Barn Owls Tyto alba.
- ↑ Roels J & Verstrae W. (2001). »Biological formation of volatile phosphorus compounds« (PDF). Bioresource Technology. 79: 243–250. doi:10.1016/S0960-8524(01)00032-3. PMID 11499578.
Viri
- Corliss WR. (2001). Remarkable luminous phenomena in nature: A catalog of geophysical anomalies. Sourcebook Project. ISBN 978-0915554447.