Vzpenjača Montmartre
 Vzpenjača Montmartre | |
|---|---|
 Fotografija, ki gleda navzdol po obronku Montmartra in prikazuje zadnji del in streho koče. Panorama Pariza spodaj zapolnjuje ozadje. | |
| Splošno | |
| Upravljalec | RATP Group |
| Tehnični podatki | |
| Dolžina proge | 0,108 km |
Portal  Železniški promet | |
Vzpenjača Montmartre (francosko Funiculaire de Montmartre) je tirni prometni sistem, ki oskrbuje sosesko Montmartre v Parizu v Franciji v 18. okrožju. Sistem, ki ga upravlja RATP, pariški prometni organ, je bil odprt leta 1900; v celoti je bila obnovljena leta 1935 in ponovno leta 1991.
Sistem je le po imenu vzpenjača. Njen uradni naziv, Montmartre Funicular, je ostanek njene prejšnje konfiguracije, kjer so njeni vagoni delovali v uravnoteženem, medsebojno povezanem paru, ki se je vedno usklajeno premikal v nasprotnih smereh, s čimer je ustrezal definiciji vzpenjače. Sistem zdaj uporablja dve neodvisno delujoči kabini, od katerih se lahko vsaka dvigne ali spusti na zahtevo, kar se šteje za dvojno nagnjeno dvigalo,[1][2][3] v svojem naslovu ohrani izraz vzpenjača kot zgodovinsko referenco.
Sistem prevaža potnike med vznožjem Montmartra in njegovim vrhom, do bližnje bazilike Sacré-Cœur in vzporedno s sosednjimi stopnišči ulice Rue Foyatier. Na dolžini 108 m se kabini povzpneta 36 m v manj kot minuti in pol in prepeljeta dva milijona potnikov na leto.
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Pariška mestna vlada je leta 1891 glasovala za izgradnjo prometnega sistema Montmartre. Sprva je bila operacija dodeljena podizvajalcu Decauvillu prek koncesije, ki se je končala leta 1931.[4] Nato je nadzor prevzela družba Société des transports en commun de la région parisienne (STCRP), ki je bila nacionalizirana skupaj s Compagnie du chemin de fer métropolitain de Paris (CMP) v ustanovitev Régie autonome des transports parisiens (RATP), ki nadaljuje danes z obratovanjem vzpenjače.
Prvotni sistem je bil v nasprotju s sedanjim v resnici vzpenjača z dvojnimi protiutežnimi in med seboj povezanimi kabinami. V primeru zasnove Montmartre je sistem vodnih mehov na krovu s 5 m³ mogoče napolniti ali izprazniti za premikanje kabin in kompenzacijo obremenitve potnikov. Leta 1935 je bil sistem spremenjen na elektriko. Sistem je RATP v letih 1990–1991 popolnoma obnovil kot dvojna neodvisno delujoča poševna dvigala.
Sistem je bil zaprt po manjši nesreči med testiranji RATP decembra 2006. Ponovno je bil odprt julija 2007.
Kronologija[uredi | uredi kodo]
- 5. junij 1891: Odločitev o vzpostavitvi vzpenjače na Montmartru
- 12. ali 13. julij 1900: otvoritev prve vzpenjače na vodni pogon
- 1. november 1931: Zaprtje vodne vzpenjače
- 2. februar 1935: Odprtje električne vzpenjače
- 1. oktober 1990: Zaprtje vzpenjače zaradi druge obnove
- 5. oktober 1991: Odprtje sodobnega poševnega dvigala, ki je obdržalo ime »vzpenjača«.
- 7. december 2006: Nesreča med preizkusom zavorne obremenitve, brez potnikov.
Trenutni sistem[uredi | uredi kodo]
Sistem z električno vleko, ki ga je izdelala skupina Schindler, je začel delovati 1. junija 1991. Ima dve kabini s šestdesetimi mesti, ki vozita po dveh ločenih, vzporednih tirih z uporabo mednarodne standardne tirne širine 1435 mm. Ima zmogljivost 2000 potnikov na uro v vsako smer. Vožnja v obe smeri, ki pokriva navpično razdaljo 36 m na razdalji proge 108 m, traja manj kot 90 sekund in se vzpenja ali spušča po naklonu do 35,2 % (malo bolj strm kot 1:3).
Tehnologija proge Montmartre se od vzpenjače razlikuje po tem, da uporablja neodvisno delujoči kabini, ki sta bolj povezani s standardnimi dvigali gor-dol, od katerih je vsaka opremljena s svojo protiutežjo. Tudi kabine vzpenjače so po definiciji razporejeni v uravnovešenih, med seboj povezanih parih, ki se premikajo usklajeno. Sistem Montmartre zdaj omogoča, da vsaka kabina deluje neodvisno, z lastnim dvigalom in kabli. Prednosti te ureditve vključujejo možnost, da ena kabina ostane v uporabi med vzdrževanjem druge. Prav tako se lahko dvigneta obe kabini hkrati (običajno več potnikov uporablja sistem za vzpon kot za spust), pri čemer kabine vzpenjače vozijo vedno v nasprotnih smereh.[5]
Prozorne postaje je zasnoval arhitekt François Deslaugiers, kabine pa Roger Tallon, ki je oblikoval tudi vagone TGV Atlantique. Strehe kabine so delno zastekljene, kar omogoča pogled med prevozom.
Spodnja postaja je med Place Saint-Pierre in Place Suzanne-Valadon, zgornja pa na Rue du Cardinal-Dubois.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ »MiniMetro« (PDF). LEITNER ropeways.
- ↑ »7 Line Extension Inclined Elevators« (PDF). MTA Capital Construction. 28. april 2014. Pridobljeno 20. junija 2018.
- ↑ Pyrgidis, Christos N. (4. januar 2016). »Cable railway systems for steep gradients«. Railway Transportation Systems: Design, Construction and Operation. Taylor & Francis. str. 251. ISBN 978-1-4822-6215-5.
- ↑ Philippe Mellot (2006). Paris au temps des fiacres [Paris at the time of hackney carriages] (v francoščini). Editions de Borée. str. 10. ISBN 978-2-84494-432-0.
- ↑ Andrew Ayers (2004). The architecture of Paris: an architectural guide. Axel Menges. str. 257. ISBN 978-3-930698-96-7.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
- Virtual tour in 360 degrees Use the mouse to turn around.