Veliko kitajsko nižavje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Veliko kitajsko nižavje

Zhongyuan 中原

Centrala planota
Zemljevid prikazuje provinco Henan in dve definiciji velikega kitajskega nižavja ali Džongjuan
Zemljevid prikazuje provinco Henan in dve definiciji velikega kitajskega nižavja ali Džongjuan
34°52′34″N 113°4′54″E / 34.87611°N 113.08167°E / 34.87611; 113.08167Koordinati: 34°52′34″N 113°4′54″E / 34.87611°N 113.08167°E / 34.87611; 113.08167
DržavaLjudska republika Kitajska

Veliko kitajsko nižavje ali Džongjuan (kitajsko: 中原; pinjin: Zhōngyuán, dobesedno 'osrednja planota'), znana tudi kot Džongtu (kitajsko: 中土; pinjin: Zhōngtǔ dobesedno 'osrednja dežela') in Džongdžou (kitajsko: 中州; pinjin: Zhōngzhōu, dobesedno 'osrednja regija'), se običajno nanaša na del severnokitajske nižine, ki obdaja spodnji in srednji tok Rumene reke, s središčem v regiji med Luojangom in Kaifengom.[1] Velja za rojstni kraj kitajske civilizacije.[2] V zgodovini je ljudstvo Huašja na Džongjuan gledalo kot na 'središče sveta'.[3] Človekove dejavnosti v regiji segajo v obdobje paleolitika.[4]

V prazgodovini je Huašja, konfederacija plemen, ki se je kasneje razvila v etnično skupino Han, živela ob srednjem in spodnjem toku Rumene reke.[5] Izraz Zhongguo (osrednja država) je bil uporabljen za razlikovanje od plemen Siji, ki so veljala za 'barbarska'.[6] Velik del kitajske zgodovine je bil Džongjuan politično, gospodarsko in kulturno središče kitajske civilizacije, saj je več kot 20 dinastij svoje prestolnice postavilo v to regijo.[7]

V sodobnem konceptu se za opredelitev območja Džongjuan uporablja izraz 'Veliko kitajsko nižavje'. V ožjem smislu se nanaša na današnjo provinco Henan v osrednjem delu Kitajske. Širša razlaga ukrepa osrednje nižine bi vključevala tudi sosednjo provinco Henan, Šaanši, Hebej, Šanši in Šandong, kot tudi severni del Anhuija in severozahodni del Džjangsuja.[8]

Geografija[uredi | uredi kodo]

Severno, zahodno in južno stran nižavja obkrožajo gore, predvsem gore Taihang na severozahodni strani, gore Funiu in Šjonger na zahodu. Osrednje in vzhodno območje tvorita del severnokitajske nižine. Rumena reka teče skozi regijo od zahoda proti vzhodu. Skozi tečeta tudi reki Huai in Hai ter pritoki reke Jangce. Od antičnih časov je bil Džongjuan strateško pomembno mesto Kitajske, ki velja za »središče in vozlišče sveta«.[9]

Aluvialni nanosi Rumene reke so v paleozoiku tvorili obsežne ravnice. Regija ima dovolj vodnih virov za rast rastlin, zaradi česar je središče kitajske agrarne civilizacije, znane kot »žitnica Kitajske«.[10]

Džongjuan ima zmerno monsunsko podnebje z izrazitimi letnimi časi. Poleti je običajno vroče in vlažno, pozimi hladno in suho.[11]

Opredelitev[uredi | uredi kodo]

Koncept Velikega kitajskega nižavja se je pogosto spreminjal v različnih zgodovinskih obdobjih, v različnih kontekstih. Izraz Džongjuan se je prvič pojavil v Shijing (Knjiga pesmi),[12] kjer ni bila navedena nobena natančna geografska lokacija. V spomladanskem in jesenskem obdobju (770–476 pr. n. št.) je ta beseda začela označevati območje osrednjih nižin. Le do severne in južne dinastije (420-589 n. št.) je bil izraz Džongjuan široko sprejet kot geografski koncept.[13]

Geografski pogled na Veliko kitajsko nižavje lahko prikazuje različne regije. Običajno se nanaša na srednji in spodnji tok Rumene reke, včasih pa zajema tudi tokove vzdolž reke Jangce in Huai ter celo celotno severnokitajsko nižino.

Poleg tega, da je geografska lokacija, se izraz Džongjuan uporablja tudi kot zgodovinski in kulturni koncept, ki predstavlja prevlado etnične pripadnosti Han.[14]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodovina nižavja sega v prazgodovino. Sledi človeške dejavnosti segajo do pred približno pol milijona let. Arheološke študije so pokazale, da so že pred 80.000 do 100.000 leti starodavni ljudje uporabljali kamnita orodja.[15] Izkopavanja poslikane keramike in kamnitih orodij, najdenih v relikvijah kulture Jangšao (5000 do 3000 pr. n. št.) in kulture Longšan (3000 do 1900 pr. n. št.), dokazujejo, da je bilo nižavje v ospredju kitajske civilizacije skozi celotno kameno dobo.[16]

Po vzponu kulture Erlitou (1900 do 1500 pr. n. št.) je nižavje vstopilo v bronasto dobo.[17] Pojav zasebnega lastništva in družbenih razredov je privedel do oblikovanja prve dinastije v kitajski zgodovini, dinastije Šja.[18] Dinastija Šja je vzpostavila svoj režim, osredotočen na Džongjuan, in dala ton poznejšim dinastijam, da bi nižavje postalo osrednja regija.

Od vzpona dinastije Šja (okoli 2070–okoli 1600 pr. n. št.) do padca dinastije Song (960–1279) je večina zakonitih dinastij ustanovila svoje prestolnice znotraj območja nižavja, razen vzhodnega Džina in južnega Song. Šele v času dinastij Juan (1271–1368) in Ming (1368–1644) se je politično središče Kitajske preselilo, saj je Mongolsko cesarstvo ustanovilo dinastijo Juan v Dadu (Khanbalič, zdaj Peking).[19] Kasneje je cesar Jongle iz dinastije Ming prestolnico preselil in utrdil oblast v Pekingu.[20]

Jezik[uredi | uredi kodo]

Mandarinščina Velikega kitajskega nižavja (ali mandarinščina džongjuan) je glavni jezik in materni jezik, ki se govori v regiji. Je različica mandarinske kitajščine, ki se je oblikovala in razvijala postopoma na podlagi standardne izgovorjave mandarinščine in njenega predhodnika jajana.[21]

V dinastiji Juan je knjiga rim »Zhongyuan Yinyun« (rime osrednjih nižin), ki jo je napisal Džou Dečing, odražala standardno izgovorjavo zgodnje mandarinščine. Nekateri jezikoslovci trdijo, da je zgodnja mandarinščina, zapisana v Zhongyuan Yinyun, temeljila na standardih izgovorjave, ki izhajajo iz narečij Luojang in Bianliang v Džongjuanu, ki so prevladovala v dinastiji Song.[22]

V sodobni Kitajski se mandarinščina Velikega kitajskega nižavja uporablja predvsem v Henanu, Šandongu, Anhuiju, Šanšiju, Šaanšiju, Gansuju in Hebeju. Populacija domačih govorcev mandarinščine nižavja je približno 124 milijonov.[23]

Kar zadeva ton, so ključne značilnosti sodobne mandarinščine Velikega kitajskega nižavja: nevtralni in pridihani začetni soglasniki začetnih tonov v zgodnji mandarinščini se zdaj izgovarjajo kot prvi ton (visok ton) in zveneči začetni soglasniki začetnih tonov se zdaj izgovarjata kot drugi ton (naraščajoči ton).[24]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Yeqiu, Wu, Zeyan Huang, Qiuyun Liu (1996). Ciyuan. Shangwu Yinshuguan. str. 5–11. ISBN 7-100-00124-2. OCLC 475148039.
  2. ↑ Duara, Prasenjit (2003). Sovereignty and authenticity : Manchukuo and the East Asian modern. Lanham. str. 7. ISBN 0-7425-2577-5. OCLC 50755038.
  3. ↑ Zhang, Xin-bin; 张新斌 (2007). »中原文化与商都初论 Initial Remark on the Central Plains Culture and the Shang Dynasty-Capital Culture«. Journal of Huanghe S&T University. no.4, 2007: 17–24. doi:10.19576/j.issn.1008-5424.2007.04.006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. maja 2022. Pridobljeno 14. oktobra 2023.
  4. ↑ Bar-Yosef, Ofer; Wang, Youping (2012). »Paleolithic Archaeology in China«. Annual Review of Anthropology. 41: 319–335. doi:10.1146/annurev-anthro-092611-145832. ISSN 0084-6570. JSTOR 23270714.
  5. ↑ Cioffi-Revilla, Claudio; Lai, David (1995). »War and Politics in Ancient China, 2700 B.C. to 722 B.C.: Measurement and Comparative Analysis«. The Journal of Conflict Resolution. 39 (3): 467–494. doi:10.1177/0022002795039003004. ISSN 0022-0027. JSTOR 174577. S2CID 156043981.
  6. ↑ Holcombe, Charles (2011). A history of East Asia : from the origins of civilization to the twenty-first century. New York: Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-51595-5. OCLC 643762927.
  7. ↑ Zhaoguang, Ge (2. januar 2018). »The "interior" and the "exterior" in historical China: A re-clarification of the concepts of "China" and the "periphery"«. Chinese Studies in History. 51 (1): 4–28. doi:10.1080/00094633.2018.1467668. ISSN 0009-4633. S2CID 165289885.
  8. ↑ Xianglong, Yu; 喻湘龙 (2004). 中国民间图形创意设计 Chinese Folk Graphics Creative Design. Guangxi Fine Arts Publishing House. str. 10. ISBN 7-80674-440-1.
  9. ↑ Sha, Hsueh-chuen; 沙學浚 (1972). 地理学论文集 Discourses on Geography Studies. Taiwan: The Commercial Press Taiwan. str. 11. ISBN 957-05-0976-7. OCLC 813452544.
  10. ↑ Yin, Fang; Sun, Zhanli; You, Liangzhi; Müller, Daniel (3. september 2018). »Increasing concentration of major crops in China from 1980 to 2011«. Journal of Land Use Science. 13 (5): 480–493. doi:10.1080/1747423X.2019.1567838. ISSN 1747-423X. S2CID 155620753.
  11. ↑ Kwon, Jong-Wook; Shan, Chuanxuan (2012). »Climate and Work Values: A Comparison of Cold, Warm, and Hot Regions in China«. MIR: Management International Review. 52 (4): 541–564. doi:10.1007/s11575-011-0120-1. ISSN 0938-8249. JSTOR 41682273. S2CID 154565578.
  12. ↑ Examples such as "中原有菽，庶民采之"; "瞻彼中原，其祁孔有".
  13. ↑ Xue, Ruize; 薛瑞泽 (2005). »中原地区概念的形成 Formation of the Concept of the Central Plains«. Root Exploration. no.5, 2005: 10–12. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. maja 2022. Pridobljeno 14. oktobra 2023 – prek CNKI.
  14. ↑ Wang, Q. Edward (1999). »History, Space, and Ethnicity: The Chinese Worldview«. Journal of World History. 10 (2): 285–305. ISSN 1045-6007. JSTOR 20078782.
  15. ↑ Bar-Yosef, Ofer; Wang, Youping (2012). »Paleolithic Archaeology in China«. Annual Review of Anthropology. 41: 319–335. doi:10.1146/annurev-anthro-092611-145832. ISSN 0084-6570. JSTOR 23270714.
  16. ↑ Zhimin, An (1988). »Archaeological Research on Neolithic China«. Current Anthropology. 29 (5): 753–759. doi:10.1086/203698. ISSN 0011-3204. JSTOR 2743616. S2CID 144920735.
  17. ↑ Allan, Sarah (2007). »Erlitou and the Formation of Chinese Civilization: Toward a New Paradigm«. The Journal of Asian Studies. 66 (2): 461–496. doi:10.1017/S002191180700054X. ISSN 0021-9118. JSTOR 20203165. S2CID 162264919.
  18. ↑ HUBER, LOUISA G. FITZGERALD (1988). »The Bo Capital and Questions Concerning Xia and Early Shang«. Early China. 13: 46–77. doi:10.1017/S0362502800005204. ISSN 0362-5028. JSTOR 23351321. S2CID 146141444.
  19. ↑ Biran, Michal (2015). »The Mental Maps of Mongol Central Asia as Seen from the Mamluk Sultanate«. Journal of Asian History. 49 (1–2): 31–51. doi:10.13173/jasiahist.49.1-2.0031. ISSN 0021-910X. JSTOR 10.13173/jasiahist.49.1-2.0031.
  20. ↑ Wang, Yuan-Kang (2011). Harmony and war : Confucian culture and Chinese power politics. New York: Columbia University Press. str. 101–144. ISBN 978-0-231-52240-3. OCLC 695655086.
  21. ↑ »History of the Mandarin language«. GoEast Mandarin (v ameriški angleščini). 30. november 2020. Pridobljeno 17. maja 2021.
  22. ↑ Coblin, W. South (2000). »A Brief History of Mandarin«. Journal of the American Oriental Society. 120 (4): 537–552. doi:10.2307/606615. ISSN 0003-0279. JSTOR 606615.
  23. ↑ He, Wei; 贺巍 (2005). »中原官话分区(稿) Classification / Distribution of Middle Area Mandarin (Zhongyuan Guanhua)«. Dialect (2, 2005): 136–140. ISSN 0257-0203. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. maja 2021. Pridobljeno 14. oktobra 2023.
  24. ↑ He, Wei; 贺巍 (2005). »中原官话分区(稿) Classification / Distribution of Middle Area Mandarin (Zhongyuan Guanhua)«. Dialect (2, 2005): 136–140. ISSN 0257-0203. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. maja 2021. Pridobljeno 14. oktobra 2023.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Veliko_kitajsko_nižavje&oldid=6112195«