Trubadur (opera)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Plakat k uprizoritvi leta 1937

Trubadur (ital. Il trovatore) je opera v štirih dejanjih (osmih slikah) italijanskega skladatelja Giuseppeja Verdija. Besedilo je napisal Salvatore Cammarano po igri El Trovador (1836) španskega dramatika Antonia Garcie Gutierreza. Zaradi nenadne smrti prvega libretista je delo po njegovih osnutkih in skicah dokončal Leone Emanuele Bardare. Večinoma se libreto označuje kot slab zaradi svoje nejasnosti. Krstna predstava je bila v rimskem gledališču Teatro Apollo 19. januarja 1853. Uspeh opere je bilo eno samo zmagoslavje, saj v njej prevladujejo melodično izjemno bogate melodije. Zaradi nepopisnega navdušenja so morali v celoti ponoviti tretje in četrto dejanje. Nekateri kritiki so označili novo opero kot nebeško. Najbolj znana odlomka iz opere sta nedvomno zbor ciganov iz prve slike drugega dejanja ter Manricova stretta Di quella pira, l'orrendo foco iz druge slike tretjega dejanja. Slednjo večinoma tenoristi pojejo s končnima visokima c-jema, vendar pa je skladatelj v partituri previdel »le« a (ton in pol nižje). Za premiero leta 1857 v Parizu je Verdi, kot je bila tedaj navada, napisal balet, ki ga je vstavil neposredno za zborom vojakov. V Ljubljani je bila prva izvedba Trubadurja 18. aprila 1860 v izvedbi italijanske operne družbe.

Osebe[uredi | uredi kodo]

  • Grof Luna - bariton
  • Manrico, trubadur - tenor
  • Azucena, ciganka - mezzosopran
  • Leonora - sopran
  • Ferrando, Lunin poveljnik - bas
  • Ines, Leonorina zaupnica - sopran
  • Ruiz - tenor
  • star cigan - bas
  • sel - tenor
  • Leonorini prijatelji, redovnice, Manricovi in Lunovi vojščaki, cigani

Vsebina[uredi | uredi kodo]

Prizor z uprizoritve

Zgodba se dogaja na začetku 15. stoletja v Španiji. Ferrando in Azucena pripovedujeta staro zgodbo o ugrabljenem in umorjenem bratu grofa Lune. Otrokovo smrt je treba maščevati in sla po osveti jima ne da miru. Luna in Manrico sta moža, ki naj bi maščevanje izpolnila. Oba pa ta cilj izgubita v trenutku, ko se zaljubita v Leonoro. To je mlada žena, ki ljubi trubadurja Manrica in je za svojo ljubezen, prežeto z velikimi romantičnimi čustvi in pričakovanji, pripravljena storiti vse. Ljubezen in smrt sta zanjo eno, medtem ko Manrico takšno ljubezen zgolj opeva. Za grofa Luno je njegova neizpolnjena ljubezen do Leonore povod za dvoboj. Bori se proti svojemu tekmecu Manricu, upira se bogu in prezira zakone. Ker Manrico ni samo tekmec v boju za Leonoro, ampak tudi predstavnik političnih interesov skupine, ki je v državljanski vojni z oblastniki, vlada med moškima tudi politični konflikt. Spor med obema možema pa podžiga in napaja tudi stara zgodba, ki je povezana s prisego o maščevanju. Azucena, ki zahteva takšno prisego od Manrica, na koncu konča na grmadi skupaj z Manricom. Na koncu grof Luna prepozno spozna, da je bil dejansko Manrico njegov »izgubljeni« brat, Azucena pa le Manricova krušna mati.