Vražji rubinovec
| vražji rubinovec | |
|---|---|
| |
Znanstvena klasifikacija 
| |
| Kraljestvo: | Fungi |
| Oddelek: | Basidiomycota |
| Razred: | Agaricomycetes |
| Red: | Boletales |
| Družina: | Boletaceae |
| Rod: | Rubroboletus |
| Vrsta: | R. satanas |
| Dvočlensko ime | |
| Rubroboletus satanas (Lenz) Kuan Zhao & Zhu L. Yang (2014) | |
| Sinonimi[1] | |
Vražji rubinovec ali vražji goban (znanstveno ime Rubroboletus satanas) je gliva iz rodu rubinovcev (Rubroboletus). Najdemo jo v listnatih in mešanih gozdovih v toplejših predelih Evrope. Je eda izmed redkih strupenih cevark (Boletaceae) in povzroča gastrointenstinalni sindrom, vendar so poročila o zastrupitvah redka, zaradi izrazito odbijajoče obarvanosti, vonja in okusa. V Sloveniji je redek in zaščiten.
Značilnosti[uredi | uredi kodo]
Velikost klobuka lahko doseže impresivnih 30 cm v premeru. Sprva je polobel z zavihanim robom, v zrelosti se razpre in vboči. Pri starejših primerkih postane rob lahko rahlo valovit. V mladosti je sivkasto bele do srebrno bele ali rumenkaste barve, starejši primerki pa dobijo olivne, okraste ali rjavkaste odtenke. Površina klobuka je rahlo žametna, v zrelosti postane gladka in v mokrem vremenu rahlo lepljiva. Kožica je tesno pritrjena in se ne lušči.[2]
Trosovnica je sestavljena iz zelenkasto rumenih cevk, ki so proste do rahlo priraščene na bet in so dolge do 3 mm. Ustja cevk so zaobljena, sprva rumene do oranžne barve, vendar kmalu postanejo škrlatno rdeče in ob dotiku ali poškodbah takoj pomodrijo.
Bet je dolg od 5 do 15 cm. Je izrazito čebulast in pogosto širši od svoje dolžine. Njegova barva je na vrhu zlato rumena do oranžna, nižje postaja vse bolj rožnato rdeča do rdečkasto oranžna, proti dnu pa temno karminasto rdeča do škrlatno rdeča. Okrašena je s fino, rumenkasto do rdečkasto šesterokotno mrežo, ki je včasih omejena na zgornjo polovico beta.
Meso je debelo, gobasto in belkasto, pri nezrelih primerkih pa je lahko rumeno, pri dnu beta pa včasih rdečkasto. Ob rezu se počasi obarva zbledelo modro, okoli vrha in nad cevkami pa intenzivneje pomodri. Vonj je pri mladih gobah šibek, pri starejših pa postane vse bolj neprijeten in spominja na mrhovino. Mladi primerki imajo domnevno prijeten okus po oreščkih.[3]
Razširjenost in življenjski prostor[uredi | uredi kodo]
Vražji rubinovec je široko razširjen po vsem zmernem pasu, vendar je povsod redek. V Evropi se večinoma pojavlja v južnih regijah, v severnih državah pa je redek ali ga sploh ni. Raste poleti in zgodaj jeseni v toplih, listnatih in mešanih gozdovih. Tvori ektomikorizne združbe s hrastom (Quercus) in kostanjem (Castanea), na apnenčasti podlagi. Drugi pogosti gostitelji so gaber (Carpinus), bukev (Fagus) in lipa (Tilia).
Strupenost[uredi | uredi kodo]
Ta goba je zmerno strupena, zlasti če jo uživamo surovo. Simptomi, ki so pretežno gastrointestinalne narave, vključujejo slabost, bolečine v trebuhu in močno bruhanje s krvavo drisko, ki lahko traja do šest ur.[4][5][6][7][8]
Iz vražjega rubinovca je bil izoliran toksični encim bolesatin, ki je odgovoren za zastrupitve.[9] Bolesatin je zaviralec sinteze beljakovin in je pri miših povzročil masivno trombozo.[10] Pri nižjih koncentracijah je bolesatin mitogen, ki inducira delitev celic v človeških limfocitih T.[11]
Iz njega so izolirali tudi muskarin, vendar naj bi bile količine premajhne, da bi povzročile toksične učinke pri ljudeh[12] . Novejše študije so zastrupitev, ki jo povzroča R. satanas, povezale s hiperprokalcitonemijo[13] in jo razvrstile kot poseben sindrom med zastrupitvami z glivami.[14]
Angleški mikolog John Ramsbottom je leta 1953 poročal, da se vražji rubinovec uživa v nekaterih delih Italije in nekdanje Češkoslovaške.[15] V teh regijah naj bi gobo jedli po dolgotrajnem vrenju, ki naj bi nevtralizirala toksine, čeprav to ni bilo nikoli znanstveno dokazano. Ramsbottom je špekuliral, da morda obstajajo regionalne razlike v njeni strupenosti in domneval, da gliva morda ni tako strupena, kot se na široko poroča.[15]
Podobne vrste[uredi | uredi kodo]
Rdečerumenega rubinovca (Rubroboletus rhodoxanthus) raste na apnenčasti podlagi, klobuk ima rožnate odtenke, bet je valjast ali kijast z zelo gosto, dobro razvito mrežo in limonasto rumeno meso, ki se pri vzdolžnem prerezu jasno obarva modro le v klobuku.
Prelestni rubinovec (Rubroboletus legaliae) je tudi acidofilna gliva, ima rožnate odtenke na klobuku, meso, ki se ob prerezu bolj modro obarva in ožje trose, ki merijo 9–15 × 4–6 μm.
Krvavordeči rubinovec (Rubroboletus rubrosanguineus) je povezan s smreko (Picea) ali jelko (Abies), ima rožnate odtenke na klobuku in manjše trose, velike 10–14,5 × 4–6 μm. Caloboletus calopus je običajno povezan z iglavci, ima pore, ki ostanejo obstojno rumene tudi v prezrelih sadnih telesih, ima bolj vitko, valjasto ali klavasto peclje in ožje trose, ki merijo 11–16 × 4–5,5 μm.
Rubroboletus pulchrotinctus ima spremenljivo barvo klobuka z rožnatim pasom na robu; ima motno obarvan bet brez temno rdečih odtenkov, cevke ostanejo rumene ali oranžne tudi pri zrelih gobah in nekoliko ožje trose, ki merijo 12–15 × 4,5–6 μm.
Mikroskopske značilnosti[uredi | uredi kodo]
Trosni prah je olivno rjav.[16]
Trosi so vretenaste oblike in merijo 10–16 × 4,5–7,5 μm. Povrhnjica klobuka je sestavljena iz prepletenih septiranih hif, ki so pogosto fino inkrustrirane.[17] [18]
Taksonomija[uredi | uredi kodo]
Prvotno ga je kot Boletus satanas opisal nemški mikolog Harald Othmar Lenz leta 1831. Lenz je poznal poročila o neželenih učinkih na ljudi, ki so zaužili to gobo in se je med opisovanjem očitno počutil slabo zaradi njenih "vplivov" in ji zato dal tako zlovešče ime.[15]
Genetska analiza iz leta 2013, je pokazala, da so B. satanas in številni drugi gobani z rdečimi cevkami del klade "dupainii" (poimenovane po B. dupainii) in so oddaljeni od osrednje skupine gobanov znotraj Boletaceae. Zato je bila vrsta leta 2014 prenesena v nov rod rubinovcev (Rubroboletus), skupaj z več sorodnimi vrstami, ki imajo trosovnico sestavljeno iz rdečih cevk in modrim obarvanjem.[19]
Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]
- ↑ »Species Fungorum - GSD Species«. www.speciesfungorum.org. Pridobljeno 29. aprila 2024.
- ↑ Estadès A, Lannoy G (2004). »Les bolets européens«. Bulletin Mycologique et Botanique Dauphiné-Savoie (v francoščini). 44 (3): 3–79.
- ↑ Galli R. (2007). I Boleti. Atlante pratico-monographico per la determinazione dei boleti (v italijanščini) (3rd izd.). Milano, Italy: Dalla Natura.
- ↑ North, Pamela (1967). Poisonous Plants and Fungi in colour. Blandford Press & Pharmacological Society of Great Britain.
- ↑ Brensinsky A, Besl H. (1990). A colour atlas of poisonous fungi. Wolfe Publishing Ltd, London. 295 p.
- ↑ Spoerke DG, Rumack BH (eds). (1994). Handbook of mushroom poisoning: diagnosis and treatment. CRC Press, Boca Raton.
- ↑ Berger KJ, Guss DA. (2005). Mycotoxins revisited: Part I. J Emerg Med 28:53.
- ↑ Schenk-Jaeger KM, Rauber-Lüthy C, Bodmer M, Kupferschmidt H, Kullak-Ublick GA, Ceschi A (2012). »Mushroom poisoning: a study on circumstances of exposure and patterns of toxicity«. European Journal of Internal Medicine. 23 (4): e85–e91. doi:10.1016/j.ejim.2012.03.014. PMID 22560399.
- ↑ Kretz O, Creppy EE, Dirheimer G (1991). »Characterization of bolesatine, a toxic protein from the mushroom Boletus satanas Lenz and its effects on kidney cells«. Toxicology. 66 (2): 213–24. doi:10.1016/0300-483X(91)90220-U. PMID 1707561.
- ↑ Ennamany R, Bingen A, Creppy EE, Kretz O, Gut JP, Dubuisson L, Balabaud C, Sage PB, Kirn A (1998). »Aspirin (R) and heparin prevent hepatic blood stasis and thrombosis induced by the toxic glycoprotein Bolesatine in mice«. Human & Experimental Toxicology. 17 (11): 620–624. doi:10.1191/096032798678908017. PMID 9865419.
- ↑ Licastro F, Morini MC, Kretz O, Dirheimer G, Creppy EE; Stirpe F. (1993). "Mitogenic activity and immunological properties of bolesatine, a lectin isolated from the mushroom Boletus satanas Lenz". International Journal of Biochemistry. 25 (5): 789–792.
- ↑ Benjamin, Denis R. (1995). Mushrooms: poisons and panaceas — a handbook for naturalists, mycologists and physicians. New York: WH Freeman and Company. str. 359. ISBN 0-7167-2600-9.
- ↑ Merlet A, Dauchy FA, Dupon M. (2012). Hyperprocalcitonemia due to mushroom poisoning. Clin Infect Dis. 54: 307–308.
- ↑ White J, Weinstein SA, De Haro L, Bédry R, Schaper A, Rumack BH, Zilker T. (2018). Mushroom poisoning: a proposed new clinical classification. Toxicon. doi: 10.1016/j.toxicon.2018.11.007
- ↑ 15,0 15,1 15,2 Ramsbottom J (1953). Mushrooms & Toadstools. Collins. str. 53–54. ISBN 1-870630-09-2.
- ↑ Kibby G (2016). British Boletes: with key to species (7th izd.).
- ↑ Muñoz JA. (2005). Fungi Europaei 2: Boletus s.l. Italy: Edizioni Candusso. ISBN 978-88-901057-6-0.
- ↑ Breitenbach J, Kränzlin F (1991). Pilze der Schweiz 3(1). Röhrlinge und Blätterpilze (v nemščini). Luzern, Switzerland: Verlag Mykologia. ISBN 978-3-85604-030-7.
- ↑ Nuhn ME, Binder M, Taylor AFS, Halling RE, Hibbett DS (2013). »Phylogenetic overview of the Boletineae«. Fungal Biology. 117 (7–8): 479–511. doi:10.1016/j.funbio.2013.04.008. PMID 23931115.
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
