Prabolgarski koledar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Imenik bolgarskih kanov, prepis Uvarova iz 15.-16. stoletja

Prabolgarski koledar je pojem, s katerim se označuje hipotetični koledarski sistem, ki so ga uporabljali Prabolgari, polnomadsko ljudstvo po poreklu iz Srednje Azije, ki je od 2. stoletja dalje prebivalo v evrazijskih stepah severno od Kavkaza in ob reki Volgi.

Vir[uredi | uredi kodo]

Edini dokument, v katerem so podatki o hipotetičnem koledarskem sistemu, je Imenik bolgarskih kanov.[1] V tem kratkem besedilu iz 15. stoletja je deset parov besed, ki so nedvomno koledarski izrazi. Povezavo teh podatkov z resničnimi dogodki so omogočili zapisi bizantinskih zgodovinarjev o vladarjih iz Imenika.

Enak sistem datiranja se pojavlja tudi v obrobnih pripombah v rokopisu meniha Tudorja Doskova iz 10. stoletja in Čatalarskem napisu bolgarskega vladarja Omurtaga iz 9. stoletja, na katerem je tudi ekvivalentno bizantinsko cesarsko datiranje.

Rekonstrukcija koledarja[uredi | uredi kodo]

Analiza razpoložljivih podatkov je pokazala, da so Bolgari uporabljali 12 letni ciklični koledar, podoben koledarjem, ki so ga turška ljudstva povzela po kitajskem koledarju. Imena let in številke mesecev so v bolgarskem jeziku.[2] Način branja je skupaj z razlago cikličnega koledarja prvi predlagal finski slavist Jooseppi Julius Mikkola leta 1913. Razlaga je kasneje doživela veliko sprememb in obdelav, za katere so najzaslužnejši Géza Fehér, Omeljan Pritsak, Mosko Moskov in drugi.[3] Petar Dobrev, ki podpira novo "iransko" teorijo o poreklu Bolgarov, trdi, da turška imena živali kažejo na to, da so si turška ljudstva te besede sposodila od iranskih Bolgarov.[4]

Prabolgarski koledar je imel 12 mesecev s fiksnim številom dni (8 mesecev po 30 in 4 mesece po 31) in dva dodatna dneva: ignažden ali ednažden (22. december), ki je veljal za prvi dan v letu, in enovden (22. junij), ki se je dodajal samo v prestopnih letih. Prestopna leta, približno vsako četrto leto, so se določala iz bolj zapletenih ciklov. Po mnenju nekaterih raziskovalcev so datumi vsako leto padli na isti dan v tednu zato sta bila potrebna dva dodatna dneva na koncu meseca ali tedna. Koledarski sistem je imel poleg letnega ciklusa tudi dvanajstletni ciklus, ki se je določal na podlagi abstraktnega gibanja želvjega oklepa preko ozvezdjih z imeni domačih živali.

Primerjava bolgarskega koledarja s turškimi koledarji[uredi | uredi kodo]

Primerjava prabolgarskega koledarja s turškimi koledarji temelji na analizah Omeljana Pritsaka.[5]

Leto Imenik Staroturško
(7.-8. st.)
Ujgursko
(13.-17. st.)
Turkmensko Baškirsko Kazansko Hakaško Teleutsko
мишка
(miš)
сомор
(somor),
(*čomor)
küskü сычқан сысҡан тышқан кÿске қойон
(zajec)
вол
(vol)
шегор,
σιγορ,
(šegor)
ud сығыр һыйыр
(krava)
сиыр інек улу
(zmaj)
барс
(verjetno zmaj)
верени,
берени
(vereni)
bars
(perzijsko)
bars
(perzijsko)
барс, пәләң
(perzijsko)
барыс барыс тÿлгÿ
(lisica)
йылан
(kača)
заек
(zajec)
двлан
(*davlan)
tabïšɣan tavïšɣan таушқан ҡуян қоян хозан ат
(konj)
дракон
(zmaj)
lüi/lü
(kitajsko)
luu
(kitajsko)
лу балық луу лув килескі
(kuščar)
қой
(ovca)
змия
(kača)
диломъ
(dilom),
(*čilom)
yïlan yïlan йылан илан жылан чылан мечин
(opica)
кон
(konj)
има (ima),
(šegor)
yunt,
yund
йылқы илҡы жылқы чылғы ит
(pes)
овца
(ovca)
теку qony qoin қой ҡой қой хой қақай
(prašič, mongolsko)
маймуна
(opica)
bičin bičin биҗин мишин маймыл,
мешін
кіжі
(človek)
чычқан
(miš)
петел
(petelin)
тох (toh),
(*čux)
takïɣu takïɣu тауқ тауыҡ тауық таңах тақаа
(petelin, mongolsko)
куче
(pes)
етхь (et) it it ит эт ит турна
(žerjav)
инек
(krava)
свиня
(prašič)
дохсъ (dohs),
(*čočka)
laɣzïn (?) toŋuz тоңуз доңгыз қара кейік öскі
(koza)
пар
(tiger)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Name list of Bulgarian hans [1], pridobljeno dne 15. aprila 2009.
  2. ^ P. Petrov, Образуване на българската държава (Nastanek bolgarske države), Nauka i izkustvo, Sofija, 1981, str. 171. [2]
  3. ^ V. Zlatarski (1918), Istorija na bǎlgarskata dǎržava prez srednite vekove. Bǎlgarsko letobroene. (Zgodovina srednjeveške bolgarske države. Bolgarski koledar.) [3]
  4. ^ P. Dobrev, Inscriptions and Alphabet of the Proto-Bulgarians. [4]
  5. ^ O.Pritsak. Die bulgarische Fürstenliste und die Sprache der Protobulgaren. Otto Harrassowitz-Wiesbaden, 1955.