Janez Bleiweis

Janez Bleiweis v svojem kabinetu

Janez Bleiweis, slovenski veterinar, publicist in politik, * 19. november 1808, Kranj, † 29. november 1881, Ljubljana.

Janez Bleiweis, slovenski publicist in politik, * 19. november 1808, Kranj, † 29. november 1881, Ljubljana.

Janez Bleiweis je bil slovenski publicist, politik, magister veterine, doktor medicine in narodni buditelj v predmarčni dobi. Osnoval in urednikoval je prvi in še dolgo edini slovenski časopis Kmetijske in rokodelske novice. Bil je profesor na liceju v Ljubljani, deželni živinozdravnik, ljubljanski občinski svetnik, deželni odbornik, član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti ter predsednik Slovenske matice. Na področju jezika je uveljavil gajico, zaslužen je tudi za obrambo slovenščine pred ilirizmom. V svojem življenju si je prizadeval za napredek in blaginjo kmečkega in obrtniškega prebivalstva. Kmetijstvo in obrt je namreč smatral za temelj gospodarstva. Zavzemal se je za uvedbo slovenščine v šole in urade. Med slovenskim ljudstvom je bil zelo priljubljen, imenovali so ga oče slovenske domovine. Ob smrti ga je cesar Franc Jožef I. razglasil za viteza Trsteniškega. Zgodovinarji imajo deljena mnenja o njem. Zgodovinarji, ki so o njem pisali pred letom 1991, so ga v glavnem kritizirali zaradi mlačne in neodločne drže v boju za narodne pravice, nekateri so mu očitali celo oportunizem. Tako Vasilij Melik (2002: 192) navaja Avgusta Žigona, ki je imel Bleiweisa za ignoranta, diktatorja, oportunista, hladnega špekulanta, egoista, za dobrega politika le za vaško obzorje poljedelca in živinorejca. Zgodovinarji pa so ga po letu 1991 tudi hvalili zaradi Novic in prispevka k nastanku in ohranitvi slovenščine, izobraževanju in bujenju slovenskega naroda ter zmernosti in umirjenosti pri boju za narodne pravice. Vodopivec (2006:49) na primer zapiše, da so Novice opravile pomembno nalogo v prizadevanjih za poenotenje slovenskega črkopisa.

Biografija

Rodil se je 19. novembra 1808 v Kranju očetu trgovcu in posestniku Valentinu Bleiweisu. Osnovno šolo je obiskoval v Kranju. To je bila prva in zadnja stopnja njegovega izobraževanja, pri katerem je bil učni jezika slovenščina. V letih 1819-1824 je obiskoval gimnazijo v Ljubljani, zatem pa licej (višja srednja šola). Medicino je študiral na dunajski univerzi. Leta 1841 se je preselil v Ljubljano. Prva leta bivanja v Ljubljani se je posvečal učenju slovenščine, predvsem iskanju veterinarske terminologije. Leta 1842 sta ga takratni tajnik Kranjske kmetijske družbe grof Franz Hohenwarth in ljubljanski župan Janez Nepomuk Hradecky povabila na mesto tajnika Kmetijske družbe za Kranjsko. V tej funkciji je omogočil ustanovitev triletne kmetijske šole, na kateri je tudi poučeval. Leta 1856 je Bleiweis postal deželni živinozdravnik. Leta 1861 je bil izvoljen za ravnatelja ljubljanske porodnišnice na Ajdovščini v Ljubljani. Leta 1843 je kot član Kranjske kmetijske družbe predlagal ustanovitev časopisa Kmetijske in rokodelske novice. Od ustanovitve časopisa do svoje smrti je bil urednik in glavni novinar. Za časopis je napisal številne članke, za katere ni dobival plačila.

Bleiweisovo politično in drugo družbeno delovanje

Bleiweisova politična kariera se je začela s Kmetijskimi in rokodelskimi novicami, torej leta 1843. Po mnenju Vodopivca (2006: 49) je bil fiziokratsko in razsvetljensko usmerjen konservativec. Zavrnil je ilirizem, ki ga je imel za nesprejemljivi separatizem. Prav tako je nasprotoval konstruiranju panslovanskega jezika, ki ga je imel za »lunin jezik«. Do revolucije in naglih sprememb je imel negativen odnos. Zagovarjal je legitimizem, nasprotoval revoluciji in nagli nasilni odpravi fevdalizma. Rešitev kmečkih težav je postavljal v roke »pravičnega« cesarja. Zavzemal se je za mirno in ubogljivo čakanje na izboljšanja, ki jih bo prinesel čas. Obstoj in razvoj slovenskega naroda je videl le v okviru habsburške monarhije. Nad idejo Zedinjene Slovenije sprva ni bil navdušen. Smatral je, da je preradikalna in da Slovenci za njeno uresničitev nimajo »dušne moči«. Kasneje je svoje mnenje spremenil in organiziral zbiranje podpisov za peticijo, v kateri je bila omenjena tudi Zedinjena Slovenija. Na taboru v Vižmarjih, dvajset let kasneje, je poleg tega v govoru izrazil zahtevo po Sloveniji.

V svojem političnem in uredniškem delu se je zavzemal za izobraževanje ljudstva, za preobrazbo kmeta, obrtnika in meščana v gospodarsko sposobnega, nacionalno zavednega in politično trdnega človeka. Do novosti je bil sprva nezaupljiv, a jih je podprl, če so se obnesle. Geslo Novic in verjetno tudi njega je bilo: »V diru časa utone, kdor z njim ne plava.« V »kulturnem boju« med cerkvijo in državo leta 1872 in 1873 se je Bleiweis postavil na stran cerkve in klerikalcev. Kljub temu pa se ni povsem strinjal s klerikalci, saj se je v deželnem zboru zavzemal za razvoj industrije in meščanstva, a ne za vsako ceno, saj bi silen in nenaden dotok kapitala v slovenska etnična območja lahko povzročil germanizacijo. S cerkvijo se tudi ni strinjal povsem, na primer ne glede odnosa do narodnosti, saj je v Novicah polemiziral z mnenjem cerkve, ki je narodnost opredelila kot pogansko. Kot vodja staroslovencev je imel veliko nasprotnikov, med njimi je bil najbolj opazen Fran Levstik, ki se je iz Bleiweisa in njegove politike pogosto norčeval, pogosto na račun samodrštva. S Francetom Prešernom Bleiweis ni veliko sodeloval, Prešeren je Bleiweisa in Novice kritiziral, vendar je tudi priznaval njihovo vrednost. Očital jim je predvsem nepoznavanje slovenskega jezika (Bleiweis je nekatere članke pisal in objavljal kar v nemščini) in robatost. Priznaval pa jim je vlogo pri razvoju slovenščine. Bleiweis zaradi utilitarističnega odnosa do literature ni znal ceniti Prešernovih osebnoizpovednih umetniških del. Zanj je bila umetnost namenjena bujenju narodne zavesti in »gradnji našega jezika«, zato je veliko bolj kot Prešernove pesmi cenil vznesene, bombastične in narodno goreče pesmi Jovana Koseskega. Nesoglasja je imel tudi z Josipom Stritarjem, ki je na Bleiweisov račun napisal satiro. V dobrih odnosih pa je bil z Antonom Martinom Slomškom, s katerim si je tudi dopisoval, saj sta imela podobna stališča glede aktualnih dogajanj.

Viri

• Janez Cvirn, "Od srede 18. stoletja do 1859", v Ilustrirana zgodovina Slovencev, Ljubljana, 1999, 220.
• Dr. Janez Bleiweis in njegov čas : Katalog za razstavo, Kranj, 1996,.
• Vasilij Melik, "Bleiweisova vloga v slovenski politiki", v Slovenci 1848-1918 : razprave in članki, Maribor, 2002, 192-200.
• Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države : Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja, 2. pregledana izd., Ljubljana, 2006.
• "Začetek izhajanja Novic" v Slovenska kronika XIX. stoletja, zv. 1: 1800-1860, ur. Janez Cvirn, Ljubljana, 2001, 259-260.