Partščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Partščina
Arsakidska pahlavščina
Pahlawānīk
Materni jezik Partsko cesarstvo
Področje Partija, antični Iran
Obdobje uradni državni jezik 248 pr.n.št. – 224 n.št., v 3. stoletju ga je izpodrinil srednjeperzijski jezik
Jezikovna družina
indoevropski
Pisava napisna partska pisava, manihejska abeceda
Jezikovne kode
ISO 639-3 xpr
Seznam Linguist xpr

Partščina, znana tudi kot arsakidska pahlavščina in pahlavanik, izumrli antični severozahodnoiranski jezik, ki so ga govorili v Partiji, severovzhodni pokrajini antičnega Partskega cesarstva.

Partščina je bila uradni državni jezik Partskega cesarstva (248 pr. n. št. – 224 n. št.).

Klasifikacija[uredi | uredi kodo]

Partski jezik je spadal v zahodno skupino srednjeiranskih jezikov, ki je imel zaradi stikov s sosednjimi jeziki tudi nekaj značilnosti vzhodnoiranskih jezikov. Vpliv je opazen predvsem v izposojenkah. Nekaj sledov vzhodnega vpliva se je ohranilo tudi v partskih izposojenkah v armenskem jeziku.[1]

Taksonomsko spada v skupino severozahodnih iranskih jezikov, medtem ko srednjeperzijski jezik spada v skupino jugozahodnih iranskih jezikov.

Knjižna partščina[uredi | uredi kodo]

Besedila v partskem jeziku so se pisala v pahlavijski pisavi, ki je imela dve temeljni značilnosti: izpeljana je bila iz aramejske pisave[2] in jezika ahemenidske državne pisarne (cesarska aramejščina), poleg tega pa je vsebovala veliko aramejskih besed, ideogramov in logogramov, imenovanih hozwārishn (arhaizmi), ki so jih razumeli kot partske (arsakidska pahlavščina).[3]

Partski jezik je bil jezik stare satrapije Partije, ki se je uporabljal na arsakidskem dvoru. Glavni vir podatkov o Partih je nekaj ohranjenih napisov v Nisi in Hekatompilu, manihejska besedila, sasanidski večjezični napisi in ostanki partske književnosti v srednjeperzijskem jeziku, ki je nasledil partščino. Pomembno vlogo v rekonstruiranju partščine imajo manihejska besedila, napisana kmalu po propadu Partskega cesarstva.[4] Manihejski spisi ne vsebujejo ideogramov.

Ostanki[uredi | uredi kodo]

Med ostanke zapisov v partskem jeziku spadajo:[5]

  • črepinje iz leta 100 pr. n. št., ki so jih našli v Nisi in drugih mestih ob južni meji sedanjega Turkmenistana
  • črepinje iz 1. stoletja pr. n. št., ki so jih našli v provinci Semnan v vzhodnem Iranu
  • pergament iz 1. stoletja pr. n. št. iz Havramana v Iranskem Kurdistanu
  • napisi na kovancih arsakidskih kraljev iz 1. stoletja n. št.
  • dvojezični napis v Selevkiji na Tigrisu iz leta 150-151 n. št.
  • napis zadnjega partskega kralja Artabana V. v Susi iz leta 215
  • nekaj dokumentov iz 3. stoletja, ki so jih odkrili v Dura-Europosu na Evfratu
  • napis v Kal-e Jangalu v južnem Korasanu iz prve polovice 3. stoletja
  • napisi zgodnjih sasanidskih kraljev in duhovnikov, med njimi Ka‘ba-je Zardošt pri Širazu in Pajkuli v Iraškem Kurdistanu
  • obširen korpus manihejskih spisov, ki ne vsebujejo ideogramov

Izumrtje[uredi | uredi kodo]

Leta 224 je lokalni vladar Farsa Ardašir I. odstavil zadnjega partskega kralja Artabana IV. in sam zasedel njegovo mesto. Utemeljil je četrto iransko in drugo perzijsko vladarsko dinastijo – Sasanidsko cesarstvo. Partski jezik je zamenjala srednja perzijščina, ki je v pisni obliki znana kot sasanidska pahlavščina. Partščina kljub temu ni takoj izumrla, kar dokazuje nekaj dvojezičnih napisov iz sasanidskega obdobja.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ P. Lecoq (1983), Aparna, Encyclopedia Iranica, 1, Costa Mesa, Mazda Pub. [1]
  2. ^ Iran Chamber Society
  3. ^ Inscriptional Partian
  4. ^ J. Wiesehfer, Ancient Persia: From 550 Bc to 650 A.D., I.B. Tauris, 2001, str. 118.
  5. ^ A. Tafazzoli, A.L. Khromov, Sasanian Iran: Intellectual Life, History of civilizations of Central Asia, UNESCO, 1996, 3.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • P. Lecoq Aparna, Encyclopedia Iranica, 1, Costa Mesa, Mazda Pub., 1983, [2]
  • H. Chisholm (urednik), Parthia, Encyclopædia Britannica, 11. Izdaja, London, Cambridge University Press, 1911, 20, str. 871, [3]
  • M. Boyce, R. Ghirshman (1979), R. Ghirshman's L'Iran et la Migration des Indo-Aryens et des Iraniens, Journal of the American Oriental Society, 99, 1, str. 119–120, DOI 10.2307/598967, JSTOR 598967.