Lineweaver-Burkova enačba

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Lineweaver-Burkov graf.

Lineweaver-Burkova enačba je enačba, ki prikazuje odvisnost recipročne vrednosti začetne hitrosti encimsko katalizirane reakcije od recipročne vrednosti koncentracije substrata. Odvisnost je linerarna, zaradi česar jo lahko uporabi za grafično določanje kinetičnih konstant.

Enačbo sta leta 1934 Hans Lineweaver in Dean Burk, ameriška biokemika, izpeljala iz Michaelis-Mentenove enačbe za lažjo grafično analizo.[1][2]

Izpeljava enačbe[uredi | uredi kodo]

Temelj izpeljave je Michaelis-Mentenova enačba:

V = V_\max\frac{[S]}{K_m + [S]}.

S pomočjo recipročne vrednosti lahko enačbo izrazimo kot:

{1 \over V} = {{K_m + [S]} \over V_\max[S]} = {K_m \over V_\max} {1 \over [S]} + {1 \over V_\max} ,

kjer je:

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Pred pojavom zmogljivejših računalnikov in programske opreme za nelinearno regresijo je bil Lineweaver-Burkov graf (znan tudi kot dvojno recipročni graf) zelo uporaben za določanje pomembnih konstant v encimski kinetiki, kot so Km and Vmax. Presečišče ordinatne osi ustreza recipročni vrednosti Vmax, presečišče abscisne osi pa recipročni vrednosti −1/Km.

V splošnem se grafično lahko razbere tudi tip inhibicije encima, in sicer se lahko razlikuje med kompetitivno, nekompetitivno in akompetitivno inhibicijo. Pri kompetitivnem tipu so presečišča z ordinatno osjo enako kakor pri neinhibiranem encimu zaradi česar Vmax ostane enaka, vendar so zaradi različnega naklona premice presečišča z absisno osjo različna, posledično pa tudi vrednosti Km. Pri nekompetitivnenm tipu je situacija obratna, torej so vrednosti Km enake, vrednosti Vmax pa različne. Pri akompetitivnem tipu so tako presečišča z ordinatno kot tudi abscisno osjo različna, vendar so nakloni enaki.

Trenutno Lineweaver-Burkov graf ni najboljša metoda za ugotavljanje kinetičnih parametrov encima zaradi izkrivljanja napak v meritvenih podatkih,[3] zato so nelinearne regresije ali druge linearne oblike, kot Hanes-Woolfov graf ali Eadie–Hofsteejev graf veliko bolj primerne.[4]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Lineweaver, H. & Burk, D. (1934). "The Determination of Enzyme Dissociation Constants". Journal of the American Chemical Society 56: 658–666. doi:10.1021/ja01318a036. 
  2. ^ Boyer R., Temelji biokemije, 2002, str. 134.
  3. ^ Serap Doğan, Pınar Turan and Mehmet Doğan (December 2006). "Some kinetic properties of polyphenol oxidase from Thymbra spicata L. var. spicata". Process Biochemistry 41 (12): 2379–2385. doi:10.1016/j.jchromb.2006.07.006. 
  4. ^ Greco, W. R. & Hakala, M. T. (1979,). "Evaluation of methods for estimating the dissociation constant of tight binding enzyme inhibitors," (PDF). J. Biol. Chem., 254, (23,): 12104–12109,. PMID 500698. 
  • Nelson, D.L. & Cox, M.M. Lehninger Principles of Biochemistry, 5. izdaja. NY: W.H. Freeman and Company, str. 197, 202. ISBN 9781429208925
  • Boyer, R. ([2002] 2005). Temelji biokemije. Ljubljana: Študentska založba, str. 134, 145. ISBN 961-242-041-6 (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]