Letalonosilka razreda Admiral Kuznjecov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Letalonosilka razreda Admiral Kuznjecov
Russian aircraft carrier Kuznetsov.jpg
Letalonosilka Admiral Kuznjecov
Zgodovina Naval Ensign of Russia.svg
Tip letalonosilka
Avtorizacija 3. marec 1981
Začetek gradnje 1. april 1982
Ladjedelnica Nikolayev South
Splovitev 6. december 1985
Sprejeta v uporabo 25. december 1990
Usoda operativna
Splošni podatki
Teža prazna 43.000 ton
polna 55.200 t
Dolžina 305.0 m
Širina 72.0 m
Izpodriv 10.0 m
Pogon parne turbine, 8 visokotlačnih kotlov, 4 propelerji
Hitrost 29.0 vozlov (54.0 km/h)
Doseg 8.500 milj pri 18 vozlih
Posadka 1.690
Oborožitev 8 × protiletalski top AK-630
8 × top CADS-N-1 Kashtan CIWS
12 × protiladijska raketa P-700 Granit
18 × protiletalska raketa 3K95 Kinzhal
protipodmorniški sistem RBU-12000 UDAV-1
Zrakoplovi 41 - 52
Letala: 14 × Su-33, 28 × MiG-29K, 4 × Sukhoi Su-25UTG/UBP
Helikopterji: 4 × Kamov Ka-27LD32, 11 × Kamov Ka-27PLO, 2 × Kamov Ka-27S
Drugo
Oboroženi konflikti Hladna vojna

Letalonosilka razreda Admiral Kuznjecov (kdaj tudi letalonosilka razreda Kreml) je razred dveh letalonsilk, ki so jih zasnovali v Sovjetski zvezi. Dokončali so eno Admiral Kuznjecov, drugo Varjag so po razpadu Sovjetske zveze nedokončano prodali na Kitajsko, kjer so jo dokončali kot Liaoning leta 2012.[1]

Rusi so letalonosilke označevali kot (TAKR ali TAVKR) tjažolij avijanesuščij krejser (težka križarska letalonosilka). Namenjena je bila podpori jedrskim letalonosilkam oboroženimi z balističnimi raketami ICBM in drugih površinskih plovil. Za razliko od ameriških superletalonosilk, ki poleg letal nimajo skoraj nobenega orožja ima ruska letalonosilka veliko izbiro orožja kot so manevrirne rakete in protiladijske rakete. Oborožena je s težkimi protiladijskimi raketami P-700 Granit (SS-N-19 NATO oznaka: Shipwreck) in raketami površina-zrak 3K95 Kinžal (Gauntlet). Za zadnjo linijo obrambe ima Kaštan CIWS z dvema Gatling topoma in 9M311 Tunguska sistemom. Za bojevanje proti podmornicam pa UDAV-1.

Druga razlika je od maeriških letalonosilk je, da ruske letalonosilke nimajo katapulta za letala in uporabljajo "smučarsko skakalnico", ki olajša vzlet.

Glavno oboroženo letalo je Su-33 (Flanker-D) in helikopterji za protipodmorniško bojevanje (ASW) in iskanje in reševanje (SAR). Ima 14 700 m2 letalsko palubo, ki je nagnjena (za 12 stopinj) in ima skakalnico.

Admiral Kuznjecov uporablja konfiguracija "STOBAR" -(Short Take-Off But Arrested Recovery) - kratek vzlet in pristanek s pomočjo zaviralnih žic. Su-33 lahko vzleti tudi s samo 105 metrov dolge steze, čeprav je dolžina letalonosilke precej skoraj trikrat več.[2] Mornarska verzija Flankerja ima 12 nosilcev za orožje s kapaciteto 6500 tovora. Letalonosilka ima dve dvigali za letala.

Letalonosilka ima kapaciteto 33 letal in 12 helikopterjev.

Ladjo poganja 8 boljerjev in štiri parne turbine - vsaka z močjo 50 000 KM. Ima štiri propelerje s fiksnim krako. Največja hitrost je 29 vozlov (54 km/h) in doseg pri njavečji hitrosti 6100 km. Pri 18 ovzlih je 13700 km.

Specifikacije[uredi | uredi kodo]

  • Graditelj: Ladjedelnica Černomorski 444
  • Operater: Sovjetska mornarica, Ruska mornarica, Kitajska mornarica
  • Čas gradnje: 1982-1990 (admiral Kuznjecov
  • Število ladij: 2
  • V uporabi: 2 ladji
  • Tip: letalonosilka
  • Izpodriv: 43 000 ton (lahko), 53 000 - 55 200 ton (standard), 58 600 - 67 500 ton (max)
  • Dolžina: 305 m (1 001 ft)
  • Širina: 72 m (236 ft)
  • Ugrez: 11 m (36 ft)
  • Pogon: 4x parne turbine (vsaka 50 000 KM)
  • Hitrost: 29 vozlov (54 km/h)
  • Doseg: 8 500 mi (13 700 km) @ 18 vozlih (33 km/h) 3 800 mi (6 100 km) @ 29 vozlih (54 km/h)
  • Posadka: 1 500
  • Orožje: 12 P-700 Granit (SS-N-19 Shipwreck)
  • 192 3K95 Kinzhal(SA-N-9 Gauntlet) SAMs
  • 8 Kashtan CIWS
  • 6 AK-630 AA top
  • 1 UDAV-1 ASW
  • Zrakoplovi:
  • 18-32 × fixed wing aircraft
  • 17-24 × helicopters

Sklici in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "China aircraft carrier confirmed by general". BBC News Online. 2011-06-08. Pridobljeno dne 2012-11-30. 
  2. ^ Gordon, Yefim (2001). Flankers, The New Generation. Midland Publishing. str. 91. ISBN 1 85780 121 0. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]