Leonidas

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Kralj Leonidas I (Λεωνίδας), katerega ime pomeni »kot lev«, je bil špartanski kralj med 488 pr.n.št. do 480 pr.n.št.. Znan je predvsem kot poveljnik Špartanske vojske v Bitki pri Termopilah v času grško-perzijskih vojn.

Leonidas I
Kralj Šparte
Rojen okoli 540 pr.n.št.
Kraj rojstva Šparta
Oče Anaxandridas II
Mati neznana
Naslednik Pleistarchus
Kraj smrti Termopile
Leto smrti 480 pr.n.št.
Kraljeva hiša Agiad

Družina[uredi | uredi kodo]

Leonida je bil rojen okoli leta 520 pr.n.št., kralju Anaxandridasu II, potomcu junaka po imenu Herkul . Imel je mlajšega brata Cleombrotusa I in starejšega brata Dorieusa. Ker je oče imel dve ženi, je prav tako imel polbrata Cleomenesa I. Čeprav je Cleomenes bil najverjetneje prvorojenec, je bil sin Anaxandridasove druge žene, zato njegova pravica do prestola ni bila popolnoma utrjena. Prestol bi tako dobil Dorieus, kot njegov najstarejši sin v prvem zakonu. Cleomenes je svojemu polbratu pokazal veliko podporo predvsem s tem, ko je podpiral svojega brata pri ekspedicijah. Na njegovo srečo, pa je Dorieus bil ubit na eni izmed njih, kar ga je pripeljalo do prestola. [1]

Cleomens je imel pisano politično kariero, ki je vključevala dva obleganja Akropole v Atenah,vojno z Argosom in podkupovanje Delphijevega Orakla, z namenom, da bi odstranil so-kralja Demartusa. Cleomensova vladavina je vključevala mnogo nepričakovanih preobratov. V tem času je pridobil kar nekaj sovražnikov doma in zaveznike v tujini, zaradi česar je prišlo do ustavnih sprememb za omejitev pravic kraljev. Zavezniki so mu nehali slediti, saj so bili prevečkrat prevarani. Ne obstaja pa noben vir, ki bi govoril o vlogi Leonida ali o njegovem mnenju glede tveganega vladanja njegovega polbrata. Predpostavljamo pa lahko, da je glede na zagrenjenost med Cleomenesom in Dorieusom, Leonidas najverjetneje bil bolj kritik, kot pa podpornik Cleomenesovega vladanja.
[2]

Cleomenes je naletel na novo oviro, so-kralja Demartusa. Mnogo let sta drug drugemu uničevala načrte, kar je na koncu pripeljalo do tega, da sta bila oba kralja izgnana. Po izgnanstvu je Demartus odšel v Perzijo, kjer je postal osebni svetovalec kralja Xerxesa. Cleomenes pa je sčasoma dobil dovoljenje, da se je vrnil v Šparto. Tam pa so ga obtožili norosti in ga spravili v zapor pod ukazi njegovih polbratov, Leonida in Cleombrotusa. Kmalu za tem pa so ga naši mrtvega v svoji celici, s kosi mesa odrezanimi z njegovega telesa. Nikoli se ni izvedelo ali je zagrešil samomor, ali pa je šlo za umor. Cleomenes je imel samo enega otroka, hči Gorgo, katera pa je bila poročena z Leonido. [3] Njeno ime naj bi po mnenju nekaterih izviralo iz Gorgon, kar je bilo mitološko bitje, ki je namesto las imelo kače. Legenda govori, da se je vsak, ki jo je pogledal spremenil v kamen. Medtem pa spet drugi menijo, da Gorga pomeni »glasna« ali rjovenje. [4]

Življenje[uredi | uredi kodo]

Leonidova vloga skozi čas vladanja Cleomenesa, je neodkrita. Kot državljan Šparte, je sodeloval v različnih kampanjah njegovega agresivnega starejšega brata. Najbolj presenetljivo pa je, da je sodeloval v kampanji proti Špartanskemu rivalu in nasprotniku, Argosu. Čeprav so Špartanci zmagali v bitki proti Argosovi vojski, naj bi Cleomenes nato dal ubiti stotine Argosovih vojakov, nad čimer so pobožni špartanski prebivalci pokazali veliko nezadovoljstvo. Preostalo prebivalstvo pa je nezadovoljstvo izrazilo, ko ni uspel osvojiti mesta Argos po končani bitki. Ni mogoče vedeti, na kateri strani javne razprave, ki je zajemala omenjene probleme, je bil Leonida. Najverjetneje pa je bil na strani svojega polbrata, saj drugače ne bi bilo verjetno, da bi mu bila zaupana vloga, za poveljevanje celotni grški vojski nekaj let kasneje. Bitka pri Termopilah je pokazala, da je razumel vojno boljše kot večina in da je poveljeval z vdano lojalnostjo svojih vojakov. S temi lastnostmi niso bili rojeni niti Špartanci, nobeden on njegovih starejših bratov jih ni imel. Najverjetneje pa je le te pridobil v kampanji pod Cleomenesom. Glede na nadaljnja dejanja je mogoče reči, da je Leonida podpiral večino prebivalstva, ki je zavrnilo Perzijske zahteve za pokoritev »Velikemu kralju«. Prav tako je zabeleženo, da so Špartanci perzijske veleposlanike vrgli v vodnjak in jim rekli, da si naj tam naberejo kolikor zemlje in vode želijo. Največje ocene glede starosti Leonida so bile okoli 42 let, ampak bi lahko bil tudi do 10 let mlajši. Bil je v takšnih letih, da bi bila sramota, da ne bi bil poročen. Plačati bi moral kazen, imel bi prepoved udeležbe na določene festivale in bil deležen javnega posmehovanja.Po smrti Cleomenesa je Leonida postal kralj , saj se je okoli leta 491 pr.n.št. poročil s svojo nečakinjo Gorgo. Poroke med strici in nečakinjami so bile zelo pogoste v Špartanskih kraljevih družinah. Leonidova mati je prav tako bila poročena s svojim stricem. Kot kralj, je Leonida bil vojaški poveljnik, prav tako pa tudi politični vodja. [5]

Tako kot vsi ostali moški meščani Šparte,je Leonida moral prestati razne psihične in mentalne teste od svojega otroštva, ki so bili mišljeni kot priprave na to, da postane hoplit. Priprave so se imenovale Agoga To je bil obvezen del Špartanskega moškega življenja in režim, ki je trajal do starosti 60 let. V vojnih zadevah, je bilo pričakovati, da bo Špartanski kralj prvi v vrsti in zadnji za umik.[6] Hopliti so bili oboroženi z okroglimi ščiti, sulico in železnim mečem. [7] Za obrambo so nosili tudi bronasto čelado, prsni oklep in oklep, ki je obvaroval noge. Tradicionalno so špartanski hopliti nosili svetlo rdeča ogrinjala, katera je bila znana kot najbolj moška barva.[8]

V bitki so uporabljali formacijo imenovano falanga, kjer so se postavili v ravne vrste neposredno drug poleg drugega, tako da so se ščiti prekrivali med sabo. Falanga pa je bila ranljiva predvsem s strani. Mnogi so jo poznali kot »tank« srednjega veka. V tej obliki bojevanja Špartanci niso imela para. Ne obstajajo nobeni dokazi, da so imeli lokostrelce. Prav tako niso imeli konjenice v večji količini, predvsem zaradi terena v Grčiji. Kljub svoji impresivni vojaški usposobljenosti, bi Leonida bil nič več kot pa ime na spisku Špartanskih kraljev, če ne bi perzijski imperij napadel Atene in Eritrejo. [9]

2000 Špartancev je zapustilo Šparto ob polni luni in v roku 3 dneh, ko so Atene in Plataja dobili Bitko na Maratonskem polju, so prispeli v Atene. Kljub temu, da so bitko zamudili, je Leonida pridobil veliko informacij z ogledom bojišča in pogovorom z udeleženci, kar mu je čez 10 let zelo koristilo. Nekdanji kralj Demaratus je, ko je izvedel, da želi perzijski kralj Xerxes napasti Grčijo z vso silo, poslal svojim nekdanjim rojakom opozorilo, tako da je na les, ki je bil pod voskom za pisanje tabel, zapisal sporočilo. Perzijske zahteve so Grške države razdelile na dva dela, tiste, ki se bodo pokorile Perzijskim željam in tiste, ki bodo raje plačale z življenjem. Tisti, ki so se odločili, da se ne bodo pokorili, so načrtovali skupno obrambo. Ti pa so predstavljali le tretjino grških mestnih državic. Čeprav so Atene bile znane kot največje in najbogatejše mesto, so bili za voditelje zavezništva bili izvoljeni Špartanci. Po tem, ko se je poskus, da bi obranili položaj na severu izkazal za nesmiselnega, se je obrambno zavezništvo odločilo, da se bodo Perzijcem postavili po robu v Termopilah po kopnem in Artemisiumu po morju. Po Herodotu, naj bi Leonida malo udeležbo Grških vojakov v Bitki pri Termopilah, komentiral kot: »Če menite, da bi se moral zanašati na številke, potem niti celotna Grčija ni dovolj, saj je to le majhen dele Perzijske drhali, ampak če se moram zanašati na pogum, potem je celo to število zelo primerno«. Leonida je s sabo vzel natanko 300 Špartancev, ki so bili znani kot elitna garda, katerih naloga je bila zaščititi kralja. Izbral pa je le te, ki so že imeli sina, kar napeljuje na to, da je Leonida pričakoval, da bo umrl s svojimi možmi v bitki. Da je to pričakoval, so pričale tudi njegove zadnje besede Gorgi: »Poroči dobrega moža in rodi dobre otroke«. V Bitki pri Termopilah, je Leonida na predlog Xerxesa, da bi ga naredil kralja vse Grčije odgovoril z: »Če bi razumel, kaj je častno v življenju, bi se izognil hrepenenju tistega, kar pripada drugim«. Ko je Xerxes zahteval, da odložijo svoje orožje, je preprosto odogovoril: »Pridi in jih vzami«. [10]

Bitka pri Termopilah[uredi | uredi kodo]

Glavni članek Bitka pri Termopilah

Leonida je bil v času, ko se je Bitka pri Termopilah odvijala, zelo izkušen vojaški poveljnik, čeprav o njegovih prejšnjih poveljih ne vemo ničesar. Leonida je bil izbran, da vodi majhno skupino Špartanskih hoplitov, 300 izbranih moških, ki so že imeli potomce. Špartanci so v tem času imeli sveto praznovanje imenovano Karnija in tako teoretično, ne bi smeli iti v vojno, dokler se festival ne bi zaključil. Teh 300 Špartancev je bilo združenih z vojaki in drugih mestnih državic, kar je znašalo okoli 7000 vojakov, kar je bilo zanemarljivo malo v primerjavi z Xerxesovo vojsko. Termopile, 150 km severno od Aten, je bila dobra izbira, kot točka za obrambo Grčije, saj so se gore počasi spuščale do morja, kjer je ob morju obstajala majhna ožina, ki je predstavljala dobro mesto za obrambo pred Xerxesovo vojsko. Z Leonido na čelu in hopliti v njihovih formacijah, izkoristijo prednosti svojih oklepov in orožij, kar jim je pomagalo vzdržati Perzijsko vojsko za dva dni. Vendar pa so nato bili izdani s strani lokalnega pastirja Efialta, ki je Perzijcem povedal za gorsko pot, ki je vodila za Grške bojne linije. Leonida je odredil večino njegove sile in s seboj obdržal le, Špartance, Thespijce in Tebane, da bi nudili zadnjo obrambo . Po padcu Grških vojakov, je Xerxes zahteval, da se Leonida obglavi, njegovo glavo pa nabije na kol, za javni prikaz, kar je bilo zelo nečastno dejanje in proti vsem pravilom vojskovanja v tistem času. [11] Sčasoma je bilo njegovo telo vrnjeno v Šparto, kjer je bil pokopan. Nasledil ga je njegov sin Pleistarchus, ki je vladal s pomočjo regenta preden je vladal kot 18. v agiadski dinastiji špartanskih kraljev.[12]

Čas po bitki[uredi | uredi kodo]

Leonidova žrtev, skupaj z njegovimi Špartanskimi hopliti, pa ni ustavila Perzijcev, da bi se premikali vzdolž Grške obalo v Beotio. Septembra leta 480 pr.n.št., je Atenska vojska porazila Perzijce v Bitki pri Salamisu, po kateri so se Perzijci vrnili domov. Kljub temu, je Leonidova žrtev prikazala, Špartansko pripravljenost za zaščito Grške regije. Leonida je dosegel trajno slavo za njegovo osebno žrtvovanje. Za tem je čaščenje padlih herojev postal običaj, ki so ga izvajali v bližini njihovih grobov, kot posredniki do bogov. Štirideset let po bitki, so Špartanci pridobili ostanke Leonide, ali vsaj kar so verjeli,da so njegovi ostanki, nato pa so v njegovo čast zgradili svetišče.[13]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Knjige[uredi | uredi kodo]


Filmi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]