Karel, grof Valoijski

Karel Valoijski
Podoba Karla Valoijskega v bazilika Saint-Denis
Grof Valoijski
Vladanje	1284–1325
Naslednik	Filip Fortunat
Rojstvo	12. marec 1270 Vincennes
Smrt	16. december 1325({{padleft:1325|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:16|2|0}}) (55 let) Nogent-le-Roi
Pokop	Saint-Denis
Zakonec	Margareta Neapeljska ​ ​ (por. 1290; s. 1299)​ Katarina Courtenayska ​ ​ (por. 1302; s. 1307)​ Mahaut Châtillonska ​ ​ (por. 1308)​
Potomci med drugimi...	Filip VI. Francoski Ivana, grofica Hainautska Margareta, grofica Bloijska Karel II. Alençonski Katarina, bizantinska cesarica Ivana, grofica Artoijska Marija, vojvodinja Kalabrije Izabela, vojvodinja Bourbonska Blanka, kraljica Nemčije in Češke
Rodbina	Kapetingi Valoijci (ustanovitelj)
Oče	Filip III. Francoski
Mati	Izabela Aragonska

Karel Valoijski (francosko Charles de Valois) je bil četrti sin francoskega kralja Filipa III. in Izabele Aragonske in ustanovitelj dinastije Valois, ki je vladala od leta 1328 do 1589, * 12. marec 1270, † 16. december 1325, Nogent-le-Roi.

Karel je vladal več kneževinam. V apanaži je imel grofije Valois, Alençon (1285) in Perche. S poroko s svojo prvo ženo, Margareto, je priženil grofiji Anjou in Maine. Po poroki s svojo drugo ženo, latinsko cesarico Katarino I. Courtenaysko, je bil od leta 1301 do 1307 naslovni cesar Latinskega cesarstva, čeprav je vladal iz izgnanstva in imel oblast samo nad križarskimi državami v Grčiji.

Kot vnuk francoskega kralja Ludvika IX. je bil Karel Valoijski sin, brat, svak in zet kraljev ali kraljic Francije, Navarre, Anglije in Neaplja.

Življenje

Karel Valoiški je že od zgodnjih let sanjal o več in vse življenje poskušal dobiti krono, ki je ni nikoli dobil. Leta 1284 ga je kot sina Izabele Aragonske papež Martin IV. priznal za aragonskega kralja kot vazala Svetega sedeža in protikralja Petra III. Aragonskega, ki je po osvojitvi Sicilije postal sovražnik papeštva. Da bi okrepil svoj položaj na Siciliji, ki ga je podpiral papež, se je Karel poročil z Margareto, hčerko neapeljskega kralja. V aragonski križarski vojni, ki jo je začel njegov oče, kralj Filip III. proti nasvetom svojega starejšega brata Filipa Lepega, je Karel verjel, da bo pridobil kraljestvo, vendar ni dobil nič drugega kot posmeh, da je bil leta 1285 "okronan s kardinalskim klobukom", in dobil vzdevek "kralj s kapo". Ob tej priložnosti je od očeta dobil kraljevi pečat, ki si ga ni upal uporabiti in se je odpovedal naslovu.

Bil je dober vojskovodja in je leta 1297 učinkovito poveljeval v Flandriji. Njegov starejši brat, francoski kralj Filip IV., je zato sklepal, da bi Karel lahko izvedel ekspedicijo v Italiji proti sicilskemu kralju Frideriku III. Avantura se je končala s sklenitvijo Caltabellottskega sporazuma.

Karel, ki je hkrati sanjal tudi o cesarski kroni, se je leta 1301 drugič poročil s Katarino I. Courtenaysko, naslovno cesarica Latinskega cesarstva. Za poroko je potreboval privolitev papeža Bonifacija VIII., ki jo je po prihodu v Italijo tudi dobil.

V Italiji je bil imenovan za papeškega vikarja in se izgubil v zapletenosti italijanske politike, bil ogrožen v pokolu v Firencah in v umazanih finančnih poslih pridobil Sicilijo, kjer si je utrdil sloves roparja. V letih 1301–1302 je bil diskreditiean in prisiljen vrniti se v Francijo.

Po vrnitvi je po umoru nemškega kralja Alberta I. leta 1308 poskušal pridobiti nemško. Brat Filip IV. je verjetno sklepal, da bi bila francoska marioneta na nemškem prestolu za Francijo dobra naložba, in ga je spodbujal. Kandidatura se je končala z izvolitvijo Henrika VII. Luksemburškega, saj volivci niso želeli, da bi Francija postala še močnejša. Karel je zatem še naprej sanjal o konstantinopelski kroni Courtenayjev.

Leta 1311 je vodil kraljevo delegacijo na konferencah s Flamci v Tournaiju. Tam se je sprl z bratovim komornikom Enguerrandom de Marignyjem, ki mu je odkrito kljuboval. Karel žalitve ni oprostil in se Marignyju maščeval po smrti svojega brata Filipa IV.

Leta 1314 je vztrajno nasprotoval mučenju Jacquesa de Molaya, velikega mojstra vitezov templjarjev.

Prezgodnja smrt Karlovega nečaka, francoskega kralja Ludvika X. leta 1316, je dala Karlu upanje na novo politično vlogo. Med čakanjem na rojstvo posmrtnega sina Ludvika X. ni mogel preprečiti, da bi regentstvo prevzel njegov nečak Filip Visoki. Novorojeni prestolonaslednik Ivan X. je nekaj dni po rojstvu umrl. Prestol je zasedel Filip kot Filip V. Francoski. Karel je temu sprva nasprotoval, potem pa je Filipa podprl, verjetno zato, ker bi Filipov precedens lahko njega in njegovo rodbino približal prestolu.

Leta 1324 je Karel uspešno poveljeval vojski svojega nečaka, francoskega kralja Karla IV., ki je leta 1322 nasledil svojega starejšega brata Filipa V. Zavzel je Guyenne in Flandrijo, ka sta bili v posesti angleškega kralja Edvarda II. Z zavzetjem več mest je prispeval k pospešitvi sklenitve miru med francoskim kraljem in njegovo sestro Izabelo, soprogo angleškega kralja Edvarda II.

Smrt

Grof Karel Valoijski je umrl 16. decembra 1325 v Nogent-le-Roiju. Zapustil je sina, ki je kasneje zavladal kot Filip VI. Francoski in začel valoijsko vejo francoskih kraljev. Pokopan je bil v zdaj porušeni cerkvi samostana jakobincev v Parizu. Njegov kip je v baziliki Saint Denise v Parizu.

Zakonske zveze in otroci

Karel je bil poročen triktat. Z Margareto, grofico Anjouja in Maine, hčerko kralja Karla II. Neapeljskega, se je poročil avgusta 1290. Z njo je imel šest otrok:

• Izabelo (1292 – 1309), poročeno s kasnejšim vojvodom Ivanom II. Bretanskim
• Filipa VI. Francoskega (1293 – 22. avgust 1350), prvega kralja iz Valoijske dinastije
• Ivano (1294-1352), grofico Hainauta
• Margareto (1295 – julij 1342), poročeno z Guyem I. Bloijskim
• Karla II., grofa Alençona (1297 – 26. avgust 1346 v bitki pri Crécyju
• Katarino (1299 – umrla mlada)

Leta 1302 se je poročil s Katarino I. Courtenaysko, naslovno cesarico konstantinepelskega Latinskega cesarstva. Z njo je Imel:

• Ivana (1302 – 1308), grofa Chartresa
• Katarino II. (1303 – oktober 1346), princeso Ahaje in naslednico naslova konstantinopelske cesarice, poročeno s Filipom I. Tarantskim
• Ivano (1304-1363), grofico Beaumont-le-Rogerja
• Izabelo (1305 – 11. november 1349), opatinjo samostana Fontevrault

Leta 1308 se je poročil z Mahaut Châtillonsko, s katero je imel:

• Marijo (1309 – 28. oktober 1332), vojvodinjo Kalabrije
• Izabelo, vojvodinjo Bourbonsko (1313 – 26. julij 1383)
• Blanche (1317 – 1348), po poroki s Karlom IV. Nemškim kraljico Nemčije in Češke
• Ludvika (1318 – 2. november 1328), grofa Chartresa in gospoda Châteauneuf-en-Thymeraisa

Viri

• Doubleday, Simon R. (2001). The Lara Family: Crown and Nobility in Medieval Spain. Harvard University Press.
• Hallam, Elizabeth (1980). Capetian France:987–1328. Longman Group UK.
• Hand, Joni M. (2013). Women, Manuscripts and Identity in Northern Europe, 1350–1550. Ashgate Publishing.
• Housley, Norman (1992). The later Crusades, 1274–1580: from Lyons to Alcazar. Oxford University Press.
• Jackson-Laufer, Guida Myrl (1999). Women Rulers Throughout the Ages: An Illustrated Guide. ABC-CLIO.
• Lewis, P. S. (1965). »War, Propaganda and Historiography in Fifteenth-Century France and England«. Transactions of the Royal Historical Society. Cambridge University Press. 15: 1–21. doi:10.2307/3678814. JSTOR 3678814. S2CID 162671794.
• Lock, Peter (2013). The Franks in the Aegean: 1204-1500. Routledge.
• Russell, Delbert W. (2013). »The Cultural Context of the French Prose "remaniement" of the Life of Edward the Confessor by a nun of Barking Abbey«. V Wogan-Browne, Jocelyn (ur.). Language and Culture in Medieval Britain: The French of England, C.1100-c.1500. Boydell & Brewer.
• Small, Carola M. (2004). »Charles of Valois«. V Kleinhenz, Christopher (ur.). Medieval Italy: An Encyclopedia. Routledge.
• Taylor, Craig, ur. (2006). Debating the Hundred Years War. Zv. 29. Cambridge University Press.
• Peter Setton. A History of the Crusades. vol. 3. The Morea, 1311–1364. str. 104–140.
• de Venette, Jean (1953). Newhall, Richard A. (ur.). The Chronicle of Jean de Venette. Prevod: Birdsall, Jean. Columbia University Press.
• Wood, Charles T. (1966). The French Apanages and the Capetian Monarchy: 1224–1328. Harvard University Press.

Nazivi, za katere se izraža zahteva
Predhodnik:  Katarina I. Courtenayska	— TITULAREN NAZIV — Cesar Latinskega cesarstva 1301–1307	Naslednik:  Katarina II. Valoijska
Francoska aristokracija
Predhodnik:  Karel II. Neapeljski	Grof Mainejski 1290–1314	Naslednik:  Filip VI. Francoski
	Grof Anjouja 1290–1325
Nezasedeno Zadnji nosilec naziva Ivan Tristan	Grof Valoija 1284–1325
Nezasedeno Zadnji nosilec naziva Peter I. Alençonski	Grof Alençona 1291–1325	Naslednik:  Karel II. Alençonski
Nezasedeno Zadnji nosilec naziva Ivana Bloijska	Grof Chartresa 1293–1325	Naslednik:  Ivan II.