Judenrat

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Judenrat
Judenrat v mestu Szydłowiec v okupirani Poljski, v katerem so pred holokavstom prevladovali Judje
Nastanek1939
Ukinitev1945
Namenjudovsko samoupravo
Glavni organ
Schutzstaffel (SS)

Judenrat (nemško Judenrat, mn. Judenräte, poslovenjeno Judovski svet) je bila med drugo svetovno vojno upravna agencija, ki jo je nacistična Nemčija vsilila judovskim skupnostim po vsej okupirani Evropi, predvsem v nacističnih judovskih getih. Nemci so od Judov zahtevali, da oblikujejo judenrat v vsaki skupnosti na okupiranih ozemljih.[1]

Judenrat je bil vsiljen posrednik, ki ga je nacistična državna uprava uporabljala za nadzor večjih judovskih skupnosti. V nekaterih getih, kot sta bila v Lodžu in Terezinu, so Nemci svete imenovali Judovski svet starešin (Jüdischer Ältestenrat ali Ältestenrat der Juden).[2] Same judovske skupnosti so že v srednjem veku ustanavljale svete za samoupravo. Imenovali so jih Kahal (קהל) ali Kehillah (קהילה), medtem ko so nemške oblasti zanje na splošno uporabljale izraz Judenräte.

Nacistična razmišljanja o pravnem položaju Judov[uredi | uredi kodo]

Struktura in naloge Judovskih svetov pod nacističnim režimom so se zelo razlikovale, pogosto odvisno od tega, ali so bile namenjene posameznemu getu, mestu ali celotni regiji. Pristojnosti na celotnem okupiranem ozemlju je, tako kot v sami Nemčiji, ohranilo 'Reichsvereinigung der Juden in Deutschland' (Reichovsko združenje Judov v Nemčiji), ustanovljeno 4. julija 1939.[3]

V začetku aprila 1933, kmalu zatem, ko je oblast v Nemčiji prevzela nacionalsocialistična vlada, je bilo predstavljeno poročilo nemške vladne komisije za boj proti Judom. Poročilo je priporočilo ustanovitev 'Združenja Judov v Nemčiji' (Verband der Juden in Deutschland), v katero bi bili prisiljeni včlaniti se vsi Judje v Nemčiji. Odgovornost za Združenje naj bi prevzela Nemška ljudska straža, ki jo je imenoval Reichskanzler. Za vodenje Združenja je bil predviden 25-članski svet, imenovan Judenrat. Na poročilo se uradno niso odzvali.

Izraelski zgodovinar Dan Michman je menil, da je komisija, ki je obravnavala pravni položaj in vzajemne odnose Judov in Nejudov, za izraz Judenräte verjetno zavestno segla v srednji vek, z očitnim namenom razveljaviti judovsko emancipacijo in asimilacijo in vrniti Jude na položaj, ki so ga imeli v srednjem veku.

Okupirana ozemlja[uredi | uredi kodo]

Zgradba Judovskega sveta v Varšavi, požgana med vstajo v varšavskem getu

Prvi Judovski sveti izven Nemčije so bili ustanovljeni že med napadom na Poljsko 21. septembra 1939 na ukaz Reinharda Heydricha. Kasneje so jih ustanovili tudi na okupiranem ozemlju Sovjetske zveze.[1] Služili naj bi kot orodje za uveljavljanje protijudovskih predpisov in zakonov okupacijske vojske v zahodnih in osrednjih območjih Poljske in niso imeli nobenih lastnih pooblastil. V idealnem primeru naj bi bili v lokalni Judovski svet vključeni rabini in druge vplivne osebe iz lokalne judovske skupnosti, kar bi nemškim oblastem olajšalo uveljavljanje svojih zakonov.

Naslednji Judovski sveti so bili ustanovljeni 18. novembra 1939 na ukaz Hansa Franka, generalnega guvernerja okupirane Poljske. Za judovske skupnosti z 10.000 ali manj člani naj bi sveti imeli 12 članov, za večje judovske skupnosti pa do 24 članov. Svoje svete naj bi izvolile judovske skupnosti, do konca leta 1939 pa naj bi izvolile tudi izvršilno in pomožno izvršilno oblast. Rezultate volitev so morale skupnosti predložiti v potrditev nemškemu mestnemu ali okrožnemu nadzornemu uradniku. Sveti, čeprav teoretično demokratično izvoljeni, so bili v resnici pogosto določeni s strani okupatorjev. Medtem ko je nemški okupator le minimalno sodeloval pri glasovanju, so tisti, ki so jih Nemci vnajprej izbrali, udeležbo pogosto zavrnili, da jih okupatorji ne bi izkoriščali. V svet so bili praviloma izvoljeni tradicionalni predstavniki skupnosti, s čimer se je ohranila kontinuiteta skupnosti.

Naloge[uredi | uredi kodo]

Vlaganje zahtev za osebne dokumente in delovna dovoljenja pri Judovskem svetu Krakovskega geta

Nacisti so si sistematično prizadevali oslabiti odporniški potencial in priložnosti Judov Srednje in Vzhodne Evrope. Zgodnji Judovski sveti so morali predvsem poročati o številu svojih članov, počistiti stanovanja in jih predati oblastem, izbirati delavce za prisilno delo, zapleniti dragocenosti ter pobrati davek in ga predati Nemcem. Neupoštevanje predpisov je pomenilo tveganje kolektivnih kazni ali drugih ukrepov. Poznejše naloge Judovskih svetov so vključevale predajo članov svojih skupnosti za deportacijo. Ta politika in sodelovanje z državnimi oblastmi sta pripeljala do množičnega umiranja Judov in zaradi minimalnega odpora z malo nemškimi žrtvami. Jude pod strogim nacističnim nadzorom in brez orožja so nacisti zlahka ubijali ali zasužnjili. Žalost zaradi katastrofalno velikega števila mrtvih zaradi pomanjkanja odpora je vodila do reka "nikoli več".[4]

Zaradi strogih ukrepov okupatorja in drugih omejitev so judovske skupnosti trpele veliko pomanjkanje. Zgodnji Judovski sveti so zato poskušali organizirati lastne storitvene dejavnosti: razdeljevanje hrane, postaje za pomoč v stiski, domove za ostarele, sirotišnice in šole. Obenem so skušali v okviru izrednih omejitev delovati proti vsiljenim ukrepom okupatorja in si izboriti čas. Eden od načinov zavlačevanja je bil zavlačevanje prenosa in izvajanja ukazov ter izigravanje nasprotujočih si zahtev konkurenčnih nemških interesov. Svoja prizadevanja so Nemcem predstavili kot nepogrešljiva za upravljanje judovske skupnosti. Poskušali so izboljšali oskrbo Judov in spodbuditi Nemce k razveljavitvi kolektivnih kazni.

Vse to je imelo zelo omejene pozitivne rezultate. Na splošno zelo težko stanje je pogosto privedlo do nepoštenih dejanj, kot so dajanje prednosti, prilizovanje in protekcionizem. Člani skupnosti so zato hitro postali zelo kritični ali so celo odkrito nasprotovali svojemu Judovskemu svetu.

Tadeusz Piotrowski navaja preživelega Juda Baruha Milcha, ki pravi: "Judovski svet je postal instrument v rokah Gestapa za iztrebljanje Judov ... Ne poznam niti enega primera, ko bi Judovski svet pomagal kakšnemu Judu in pri tem ne iskal svojih interesov." Piotrowski ob tem opozarja, da gre za je Milchovo osebno pripoved o določenem kraju in času, in da vedenje članov Judovskih svetov ni bilo povsod enako.[5]

Medtem ko so nekateri poznavalci institucijo Judovskih svetov opisali kot kolaboracionistično,[6][7][8] ostaja vprašanje, ali je sodelovanje v Judovskem svetu pomenilo kolaboriranje z Nemci, še danes sporno.[9][10][11]

Geti[uredi | uredi kodo]

Judovska policija v getu Węgrów

Judovski sveti so bili posredniki med nacističnimi okupatorji in svojimi judovskimi skupnostmi in odgovorni za notranjo upravo getov. Na splošno so bili člani Judovskih svetov elita svojih skupnosti. Judovski svet je pogosto imel skupino za notranjo varnost in nadzor in judovsko policijo (nemško Jüdische Ghetto-Polizei ali Jüdischer Ordnungsdienst). Pogosto so poskušali organizirati tudi službe, kakršne so imela mesta, ko pa so Nemci od njih zahtevali oddajo članov skupnosti na prisilno delo ali izgon v koncentracijska taborišča, se je njihov položaj spremenil v položaj sodelavcev nemškega okupatorja. Upreti se takšnim ukazom je pomenilo tveganje usmrtitve po hitrem postopku ali hitre zamenjave in vključitve v naslednji transport v koncentracijsko taborišče.

V številnih primerih, kot sta bila geto Minsk in geto Łachwa, so Judovski sveti sodelovali z odporniškim gibanjem, večinoma pa so sodelovali z Nemci. Mnenje, da so Judovski sveti sodelovali v holokavstu, so izpodbijali zgodovinarji holokavsta, vključno z Isaiahom Trunkom v njegovi knjigi iz leta 1972 z naslovom Judenrat: Judovski sveti v vzhodni Evropi pod nacistično okupacijo. Preučevalec holokavsta Michael Berenbaum povzema Trunkovo raziskavo in meni: "V končni analizi Judovski sveti niso imeli nobenega vpliva na grozljiv izid holokavsta; nacistični stroj za uničevanje je bil sam odgovoren za tragedijo in Judje na zasedenih ozemljih, zlasti na Poljskem, so bili preveč nemočni, da bi to preprečili."[12][mrtva povezava]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 Trunk, Isaiah. Judenrat: the Jewish Councils in Eastern Europe under Nazi Occupation with an introduction by Jacob Robinson. New York: Macmillan, 1972. ISBN 080329428X.
  2. ↑ »The Ghettos Theresienstadt«. Yad Vashem The Holocaust Martyrs' and Heroes' Remembrance Authority. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. decembra 2011. Pridobljeno 12. decembra 2011.
  3. ↑ Josef Israel Loewenherz (1. junij 1942). »Yad Vashem Archives« (PDF). Head of the Jewish Community in Vienna Informs About the Intended Evacuation of Jews to Theresienstadt Concentration Camp. Yad Vashem, The Holocaust Martyrs' and Heroes' Remembrance Authority. Pridobljeno 1. aprila 2015.
  4. ↑ Gilbert (2000). A History of the Holocaust.
  5. ↑ Tadeusz Piotrowski (2007). Poland's Holocaust: Ethnic Strife, Collaboration with Occupying Forces and Genocide in the Second Republic, 1918-1947. str. 73-74.
  6. ↑ Isaiah Trunk (1. januar 1996). Judenrat: The Jewish Councils in Eastern Europe Under Nazi Occupation. U of Nebraska Press. str. 572. ISBN 0-8032-9428-X.
  7. ↑ Lucy S. Dawidowicz (1981). The Holocaust and the historians. Harvard University Press. str. 135. ISBN 978-0-674-40566-0.
  8. ↑ GLASS, JAMES M. (1. oktober 1999). »Two Models of Political Organization: Collaboration Versus Resistance«. American Behavioral Scientist (v angleščini). 43 (2): 278–300. doi:10.1177/00027649921955263. ISSN 0002-7642. S2CID 145068118.
  9. ↑ »The crime: Collaborating with the Nazis. The punishment: Excommunication from Judaism«. Haaretz (v angleščini). Pridobljeno 28. junija 2020.
  10. ↑ Jan Schwarz (15. maj 2015). Survivors and Exiles: Yiddish Culture after the Holocaust. Wayne State University Press. str. 119. ISBN 978-0-8143-3906-0.
  11. ↑ Stephen Gilliatt (2000). An Exploration of the Dynamics of Collaboration and Non-resistance. E. Mellen Press. str. 95, 99. ISBN 978-0-7734-7770-4.
  12. ↑ Berenbaum, Michael. "Judenrat". jewishvirtuallibrary.org. Pridobljeno 28. septembra 2013.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Isaiah Trunk. Judenrat. The Jewish Councils in Eastern Europe under Nazi Occupation, Stein & Day, 1977, ISBN 0-8128-2170-X.
  • V. Wahlen. Select Bibliography on Judenraete under Nazi Rule, in: Yad Vashem Studies 10/1974, str. 277-294.
  • Aharon Weiss.Jewish Leadership in Occupied Poland. Postures and Attitudes, in Yad Vashem Studies 12/1977, str. 335-365.
  • Marian Fuks. Das Problemm der Judenraete und Adam Czerniaks Anstaendigkeit. inSt. Jersch-Wenzel: Deutsche - Polen - Juden Colloquium, Berlin, 1987 ISBN 3-7678-0694-0, str. 229-239.
  • Dan Diner. Jenseits der Vorstellbaren- Der "Judenrat" als Situation. In: Hanno Loewy, Gerhard Schoenberner: "Unser Einziger Weg ist Arbeit." Das Ghetto in Lodz 1940–1944.. Vienna 1990, ISBN 3-85409-169-9.
  • Dan Diner. Gedaechtniszeiten. Ueber Juedische und Andere Geschichten. Beck 2003, ISBN 3-406-50560-0.
  • Doron Rabinovici. Instanzen der Ohnmacht. Wien 1938–1945. Der Weg zum Judenrat. Juedischer Verlag bei Suhrkamp, 2000, ISBN 3-633-54162-4.
  • Dan Michman. Jewish "Headships" under Nazi Rule: The Evolution and Implementation of an Administrative Concept. V Dan Michman: Holocaust Historiography, a Jewish Perspective. Conceptualizations, Terminology, Approaches and Fundamental Issues, London/Portland, Or.: Vallentine Mitchell, 2003, str. 159–175. ISBN 0-85303-436-2.
  • Dan Michmann. On the Historical Interpretation of the Judenräte Issue: Between Intentionalism, Functionalism and the Integrationist Approach of the 1990s. V Moshe Zimmermann (ur.). On Germans and Jews under the Nazi Regime. Essays by Three Generations of Historians. A Festschrift in Honor of Otto Dov Kulka (Jerusalem: The Hebrew University Magnes Press, 2006). str. 385–397.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Judenrat&oldid=5802788«