Igor Dimitrijevič Novikov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Igor Dimitrijevič Novikov
Rojstvo10. november 1935({{padleft:1935|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:10|2|0}}) (88 let)
Moskva
NarodnostRusija ruska
Področjateoretična astrofizika, fizikalna kozmologija
Pomembne nagradeEddingtonova medalja (2007)

Igor Dimitrijevič Novikov (rusko И́горь Дми́триевич Но́виков), ruski astrofizik in kozmolog, * 10. november 1935, Moskva.

Novikov je v 1980-ih formuliral načelo samoskladnosti, pomemben doprinos k teoriji časovnega potovanja.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Doktoriral je iz astrofizike leta 1965 in leta 1970 postal doktor znanosti v astrofiziki. Med letoma 1974 in 1990 je bil predstojnik Oddelka za relativnistično astrofiziko pri Inštitutu za vesoljske raziskave Ruske akademije znanosti v Moskvi. Pred letom 1991 je vodil Oddelek za teoretično astrofiziko na Fizikalnem inštitutu Lebedjeva v Moskvi in bil profesor na moskovski državni univerzi. Od leta 1994 je predstojnik Središča za teoretično astrofiziko (TAC) na Univerzi v Københavnu. Trenutno je profesor astrofizike na observatoriju te univerze, kjer predava od leta 1991. Od leta 1998 je član Kraljeve astronomske družbe.

Izbrana dela[uredi | uredi kodo]

Knjige[uredi | uredi kodo]

  • Črne luknje in Vesolje (Black Holes and the Universe, prevod Vitaly I. Kisin), Cambridge University Press 1995
  • Reka časa (The River of Time), (prevod Vitaly I. Kisin), Cambridge University Press 1998, 2001
  • Il ritmo del tempo, Di Renzo Editore, Rim, 2006

Bil je avtor ali soavtor 15-im knjigam o fizikalni kozmologiji in astrofiziki. Skupaj z Aleksandrom S. Šarovom je napisal življenjepis Edwina Powella Hubbla E. Hubble, življenje in delo (E. Hubble, Life and Work) (Cambridge University Press 1992).

Sklici[uredi | uredi kodo]