Grad Jakobski dol
Grad Jakobski dol stoji v naselju Spodnji Jakobski Dol, v občini Pesnica.
Sicer se v virih omenja dvor že v 15. in 16. stoletju, a je to le predhodnik današnjega gradu.
Grad oz. dvorec Jakobski dol je leta 1678 dala zgraditi žena graškega odvetnika in deželnega tajnika in uradnika dr. Gottfrieda von Beckh-Widmannstetterja. Po njegovi smrti je dobil dvorec njegov sin, ki je hitro zatem umrl v boju s Kruci. V lasti rodovine Beckh je grad ostal do leta 1768, ko ga je kupil Kajetan Langenmanntel, 1779 pa Kajetan grof Auersperg.
Pet let pozneje (1784) ga je kupil Franc von Weisseneg (Vivšniški), nato Ana plemenita Edersheim, 1810 pa Ignacij Voss, ki ga je 1819 prodal sinu Jakobu. Ta ga je imel do leta 1850, ko ga je kupil dr. Erazem Jožef baron van Dur, ki ga je imel v lasti do svoje smrti, leta 1880, nato ga je dedoval njegov sin Henrik in ga posedoval do leta 1892, ko ga je kupila družina Dolajš, ki ga je po nekaj desetletjih prodala nazaj družini Van Durr, ki ga je ob agrarni reformi izgubila in grad je bil nacionaliziran.
Od nekdanje kompozicije gradu je ostal le njegov enonadstropni, jugozahodni trakt. Nekdaj vzorno arkadirane stene dvoriščne fasade gradu, so sedaj zazidane v celoti-nadomestila so jih okna. Grad je iz arhitekturnega vidika popolnoma predelan in moderniziran, saj so bila, kot v večina gradov po vojni, v njem stanovanja.
Sobane v gosposkem nadstropju so velike in ponekod je mogoče najti štukirane stropove in druge arhitekturno-ornamentalne elemente. Grad je v celoti podkleten, kjer so bile nekdaj grajske ječe in mnogo podzemnih hodnikov do bližnjega rudnika, ki je spadal k posestvu gradu.
Klet še hrani banjaste oboke, v pritličju pa še najdemo stiskalnico za grozdje, ki sega še v nadstropje.
Še pred in v času vojne je bil dvorec prezidan in bogato obnovljen s strani družine Van Durr, ki mu je dala novo podobo v zunanjščini in predvsem notranjščini. Pozneje so iz velikih soban naredili stanovanja in odstranili večino dragocenega pohištva in mnogo drugih arhitekturnih členov.
Ob gradu je veliko pripadajočega ozemlja, k čemur spadata tudi ribnika, nekdaj pač del razkošnega grajskega parka, od katerega ni več sledu, tako kot ne od nekdanjih stolpov, ki so krasili pročelje danes zapuščene stavbe.
