Gabrov ded

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Leccinum carpini
Mladi gabrov ded
Mladi gabrov ded
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Fungi (glive)
Deblo: Basidiomycota (prostotrosnice)
Razred: Homobasidiomycetes
Red: Boletales (cevarji)
Družina: Boletaceae (cevarke)
Rod: Leccinum (dedi, turki)
Vrsta: L. carpini
Znanstveno ime
Leccinum carpini
Predloga:MikomorfopoljeO uporabi mikomorfopolja
Leccinum carpini
mikološke značilnosti:
Pores icon.png 
tip himenija: pore
Convex cap icon.svg 

klobuk: izbočen

Adnate gills icon2.svg 

pritrditev himenija: priraščen

Bare stipe icon.png 

bet: gol

Brown spore print icon.png 

trosni prah: rjav

Mycorrhizal ecology icon.png 

ekologija: mikoriza

Edible toxicity icon.png 

užitnost: užitna

Gabrov ded (znanstveno ime Leccinum carpini) je užitna goba iz rodu Leccinum (dedi, turki), ki ima v Sloveniji mnogo domačih imen, med katerimi so gabrovec, babica, gabrovček in druga.

Opis[uredi | uredi kodo]

Gabrovega deda spoznamo po drobno zgubanem od 3-12 cm širokem klobuku, ki je sprva polkrožen nato pa stožčasto izbočen. Pri starih primerkih je lahko skoraj povsem sploščen, nikoli pa povsem blazinast. Barve klobuka so od kostanjevo rjave do oker, klobuk pa v sušnem vremenu rad razpoka. Trosovnica je pri mladih gobah svetla, kasneje pa postane temnejše sive barve. Na pritisk se cevke obarvajo temno rjavo, v njih pa je vretenasti, gladki trosni prah, tobačno rjave barve.

Meso je prijetnega vonja in okusa, na prerezanih mestih pa hitro preide od bele preko rožnate in sive do temno rjave, skoraj črne barve. Mlade gobe imajo čvrsto meso, ki pa s starostjo postaja vse mehkejše in ga radi napadejo črvi. Počrnevanje mesa lahko preprečimo tako, da ga takoj vržemo v vrelo osoljeno vodo.

Bet gobe je valjast, poln in trd, proti dnišču se polagoma širi. Pri starih gobah je močno »olesenel« in skoraj neužiten. Barve beta variirajo od belkaste in sivkaste do okraste. Vedno je hrapavo luskast, pri starih gobah postanejo luskice črnikaste.

Rastišče in uporabnost[uredi | uredi kodo]

Gabrovega deda je skoraj nemogoče zamenjati za kakšno strupeno gobo, lahko pa ga zamenjamo za kakšno drugo užitno vrsto iz rodu dedov in turkov. Je dokaj pogosta goba slovenskih gozdov, raste pa v skupinah pretežno pod gabri, po čemer je tudi dobil slovensko ime. Raje ima redke gozdove in gozdne obronke. Najdemo ga lahko tudi na travnikih in sicer od zgodnjega poletja do pozne jeseni.

Uporablja se ga lahko za vse vrste gobjih jedi, zaradi črne barve in pogoste črvivosti pa ni preveč primeren za sušenje.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]