Davek na urin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Javno stranišče (vespasienne) na bulevarju Arago v Parizu)

Davek na urin je med bolj nenavadnimi davki. Uvedel ga je rimski cesar Neron v prvem stoletju našega štetja. Urin je v starem Rimu imel tržno vrednost in so ga revnejši sloji zbirali ter zanj dobili nekaj denarja. Zbirali so ga tudi v javnih straniščih. Urin so uporabljali za strojenje kož in za druge kemijske procese, med drugim so pridobivali iz njega amonijak, s katerim so prali volnene toge.

Davek je po presledku znova uvedel cesar Vespazijan in so ga pobirali od vseh javnih stranišč. Anekdoto o tem sporočata rimska zgodovinarja Svetonij in Cassij Dio. Ko se je Vespazijanov sin Tit pritoževal nad sramotnim davkom, mu je cesar pomolil pod nos zlatnik, rekoč »Non olet!« (Ne smrdi). Od tod izrek: »Pecunia non olet!« (Denar ne smrdi). Vespazijanovo ime še vedno krasi javna stranišča v Franciji: vespasiennes.