Avtoportret v žametni obleki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Avtoportret v žametni obleki
UmetnikFrida Kahlo
Leto1926[1]
Vrstaavtoportret
Tehnikaolje na platnu[2]
Mere78 cm × 61 cm
KrajPrivatna zbirka, Ciudad de México[3]
LastnikAlejandro Gómez Arias (do svoje smrti leta 1990)[4]
Spletna stranwww.fridakahlo.org/self-portrait-in-a-velvet-dress.jsp

Avtoportret v žametni obleki (špansko Autorretrato con traje de terciopelo)[5] ali (špansko Autorretrato con vestido de terciopelo)[6] je slika olje na platnu iz leta 1926 mehiške umetnice Fride Kahlo.[7]

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Pri 18 letih je Kahlo utrpela smrtno nevarne poškodbe (od katerih si ni nikoli popolnoma opomogla in bi povzročile vseživljenjske telesne bolečine), ko je tramvaj, s katerim se je vozila, zadel voz. V daljšem obdobju okrevanja so ji starši podarili stojalo in slikarske pripomočke ter na strop nad posteljo pritrdili ogledalo, da se je lahko videla leže na hrbtu. V tem obdobju okrevanja je Kahlo naslikala Avtoportret v žametni obleki.[8][9]

Slika velja, če ne za Fride Kahlo prvi avtoportret, pa vsaj za njen prvi pomemben avtoportret.[10] To je njen najstarejši ohranjeni avtoportret in je bil opisan kot njeno »najzgodnejše pomembno delo« in »njeno prvo resno delo«.[11][12] Opisana je bila tudi kot »njena prva prava slika«.[12]

Na začetku svoje kariere je na Kahlo vplivalo slikarstvo italijanske renesanse in zato je v Avtoportretu v žametni obleki »upodobljena v aristokratski, nekoliko melanholični pozi, z manieristično podaljšanim vratom v slogu Amedeja Modigliani«. Opazen vpliv evropskega slikarstva in mehiškega slikarstva pod evropskim vplivom, viden na tej sliki, je v močnem nasprotju s Kahlojinim kasnejšim delom, ki je vidneje predstavljalo avtohtone mehiške teme in mehiško narodno zavest.

Drugi so opazili, da elementi avtoportreta, vključno z rdečo obleko in vitkimi elegantnimi prsti, spominjajo na Sandra Botticellija in Bronzina.[13]

Opis[uredi | uredi kodo]

Avtoportret v žametni obleki je opisan kot:

»Kahlo je videti do polovice, oblečena v elegantno žametno obleko, na ozadju stiliziranih valov. Predstavlja se kot prikupna mlada ženska tistega časa, njeni lasje so lepo razdeljeni na sredini in počesani v šinjon, ki poudarja njen ovalni obraz in simetrične lastnosti. Njen prepričljiv pogled – široke temne oči pod močno izraženimi obrvmi, ki se skoraj srečajo na sredini – izraža izziv in samozavest, kot da si upa gledalca, da pogleda stran.«

Obleka, ki jo Kahlo nosi na portretu, je vinsko rdeče barve in je bila opisana kot kraljevskega videza.[14] Avtoportret je znan po tem, da se je Kahlo prvič upodobila z izrazito enoobrvjo, ki je kasneje postala glavna sestavina njenega dela.

Ta avtoportret je opazno manj nazoren kot mnoge njene kasnejše slike.

Interpretacija[uredi | uredi kodo]

Strokovnjaki in kritiki so poskušali razložiti Kahlojin izraz na tem zgodnjem avtoportretu, vključno z navedbo: »Frida je videti spokojna, njen obraz je portret mirne lepote. Toda v njenem pogledu je nedvoumna intenzivnost, morda kanček ognjevitega duha in strast, ki se je kmalu razkrila v njenih nadaljnjih delih«.

Laura Perez je opazila »ogromno razliko med prvim avtoportretom, Avtoportret z žametno obleko (1926), in tistimi, ki so sledili, kot je Avtoportret z ogrlico (1933). V slednjem se Kahlo prek idealizirane ženskosti in evropeizacije ne predstavlja več kot zaželene moškemu heteroseksualnemu in evro-identificiranemu rasnemu pogledu. Njene maskulinizirajoče in avtohtone samoreprezentacije dejansko zavračajo rasne norme družbene spodobnosti in spodobnosti.«[15]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Sliko je Kahlo podarila svojemu takratnemu fantu Alejandru Gómezu Ariasu.[16] Sliko je začela delati pozno poleti 1926, potem ko je njen odnos z Alejandrom postal napet. S sliko Avtoportret v žametni obleki je Kahlo poskušala pridobiti nazaj Alejandrovo naklonjenost in ko je končala sliko in mu jo poslala, je dodala opombo, ki se je delno glasila: »V nekaj dneh bo portret v vaši hiši. Oprostite mi ker sem jo poslala brez okvirja. Rotim vas, da jo postavite na nizko mesto, kjer jo boste lahko videli, kot da bi gledali mene«.[17] Sporočilo je sliko za Alejandra omenjalo tudi kot 'vaš Botticelli'. Darilo za avtoportret je sprva imelo želeni učinek in par se je ponovno povezal, čeprav se je Alejandro sčasoma preselil v Evropo, Kahlo pa je ostala v Mehiki, da bi delala na svoji sliki.

Naslov slike so pisci in pesniki pozneje uporabili kot naslove svojih del.[18][19]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Serrano, Nieves Limón (2019). »Frida Kahlo's Photographic Posing: A Theoretical Approach to Visual Autobiographies«. Journal of Latin American Cultural Studies. 28 (2): 277–290. doi:10.1080/13569325.2019.1619540. S2CID 198030564. Pridobljeno 11. novembra 2023.
  2. ↑ Kahlo, Frida (2018). You are Always With Me: Letters to Mama. New York: Little Brown Book Group. ISBN 9780349011943.
  3. ↑ Flores, Tracy (2020). »Latinx Mothers and Daughters Defining Themselves through Art and Writing«. English Journal. 109 (5): 52–59. doi:10.58680/ej202030667. S2CID 259383592. Pridobljeno 11. novembra 2023. {{navedi časopis}}: Preveri vrednost |s2cid= (pomoč)
  4. ↑ Zamora, Martha (1990). Frida Kahlo: Brush of Anguish. San Francisco: Chronicle Books. ISBN 9780811804851.
  5. ↑ University, Indiana (2003). »Interdisciplinary Journal for Germanic Linguistics and Semiotic Analysis«. International and Area Studies. 8: 246–7. Pridobljeno 11. novembra 2023.
  6. ↑ Souter, Gerry (2019). Frida Kahlo & Diego Rivera. New York: Parkstone International. ISBN 9781644617786.
  7. ↑ Diana Oliveira (15. april 2023). »The 5 Faces of Frida Kahlo«. The Collector. Pridobljeno 11. novembra 2023.
  8. ↑ Elizabeth Svoboda (1. marec 2022). »How a Devastating Accident Changed Frida Kahlo's Life and Inspired Her Art«. New York Times. Pridobljeno 11. novembra 2023.
  9. ↑ Idzikowski, Lisa (2020). Frida Kahlo: My Own Reality. New York: Rosen Publishing Group. ISBN 9781725311336.
  10. ↑ Kettenmann, Andrea (2003). Frida Kahlo, 1907-1954: Pain and Passion. London: Taschen. ISBN 9783822859834.
  11. ↑ Mancoff, Debra N. (2022). Making A Masterpiece: The Stories Behind Iconic Artworks. London: Frances Lincoln. ISBN 9780711257078.
  12. ↑ Katz, Susan B. (2020). The Story of Frida Kahlo: A Biography Book for New Readers. New York: Sourcebooks. ISBN 9781646111619.
  13. ↑ Freeland, Cynthia (2010). Portraits and Persons. London: OUP Oxford. ISBN 9780199234981.
  14. ↑ You, Li (2020). »The Transition in Frida Kahlo's Self-Portrait: Before and After 1939«. 5th International Symposium on Social Science (ISSS 2019): 204. doi:10.2991/assehr.k.200312.037. ISBN 978-94-6252-930-4. S2CID 216442520. Pridobljeno 11. novembra 2023.
  15. ↑ Perez, Laura E. (2019). Eros Ideologies: Writings on Art, Spirituality, and the Decolonial. Durham: Duke University Press. ISBN 9780822372370.
  16. ↑ Cano-Murillo, Kathy (2019). Forever Frida: A Celebration of the Life, Art, Loves, Words, and Style of Frida Kahlo. Stoughton, MA: Adams Media. ISBN 9781507210116.
  17. ↑ Davis, Arianna (2020). What Would Frida Do? A Guide to Living Boldly. New York: Basic Books. ISBN 9781541646315.
  18. ↑ Share, Don (2012). Wishbone. New York: David R. Godine, Publisher. ISBN 9781574232196.
  19. ↑ Rosensweig, Denise (2008). Self Portrait in a Velvet Dress The Fashion of Frida Kahlo. San Francisco: Chronicle Books. ISBN 9780811863445.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Avtoportret_v_žametni_obleki&oldid=6205398«