Marjan Kolar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Marjan Kolar
Rojstvo6. oktober 1933({{padleft:1933|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:6|2|0}})[1]
Slovenj Gradec
Smrt21. maj 2017({{padleft:2017|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[1] (83 let)
Poklicpisatelj, dramatik, bibliotekar, novinar, publicist
Državljanstvo Slovenija
 SFRJ
 Kraljevina Jugoslavija

Marjan Kolar, slovenski pisatelj in dramatik, * 6. oktober 1933, Slovenj Gradec, † 21. maj 2017.[2]

Življenje[uredi | uredi kodo]

Otroštvo je preživel v Mislinji, v izgnanskem taborišču v Nemčiji in v Slovenj Gradcu. Na gimnazijo je hodil na Ravnah na Koroškem, na ljubljanski filozofski fakulteti pa je študiral germanistiko in slavistiko. Diplomiral je z nalogo Umetništvo in neumetnišvo v Župančičevem Jerali. Po študiju se je leta 1956 kot knjižničar zaposlil v ravenski knjižnici. Leta 1963 je prevzel mesto novinarja in urednika glasila Koroški fužinar. Po upokojitvi je živel v Kotljah.

Delo[uredi | uredi kodo]

Kolar je v gimnazijskih letih objavljal v šolskem glasilu, kasneje pa v literarnih revijah Nova brazda, Svit, Mlada pota, Naša sodobnost, Dialogi in Revija 57. Leta 1951 je z literarnim esejem Osamelec zmagal na natečaju Nove brazde in bil zaradi kritike tedanje družbene ureditve v eseju zaznamovan kot politično sporen ustvarjalec (Vollmaier Lubej 2014: 521). V prvi zbirki črtic Prazno nebo je pisal o življenju na podeželju v zgodbah, ki delujejo kot krajevna kronika. Avtor se tu kritično ukvarja s podeželsko moralo in estetiko, hkrati pa so zgodbam dodane narodnostne poante. Razkol med absolutnim humanizmom in kritiko birokracije se razreši alegorično groteskni stilizaciji pripovedi.

Ironično podobo domače okolice je podal v zbirki humoresk Samomor v nebesih, ki so jo navdihnili značilni pojavi povojnih let (slavnostni govori, politične parole, sestankovanje, komiteji, sekretarji). Prejšnje psihološko realistično pripovedovanje je tu zamenjalo satirično-alegorično. Alegorične, fantastične in groteskne zgodbe kritizirajo aktualne, hkrati pa trajne družbeno občutljive pojme.

V roman Išči poldan je vnesel avtobiografske prvine s spomini na študijska leta in prebolevanje tuberkuloze v bolnišničnem in zdraviliškem okolju. Glavni osebi, gimnazijska profesorja v rudarskem kraju, vsak po svoje iščeta smisel svojega dela in stališč. Vzdušje krajevne kronike mesta z živahnim družabnim in družbenim življenjem se izmenjuje z elegičnimi, čustvenimi in miselnimi toni v spominski perspektivi. Realistično pripoved dopolnjujejo esejistični elementi ter notranji monolog.

Roman Sezuj se, kadar stopiš v mošejo je realističen opis življenja rudarjev in železarskih delavcev ter prvinskosti v ljudeh in v naravi. V poučni povesti v slogu večerniške povesti Snežne verige se ukvarja s problematiko zdomstva. Vojni roman Zvezde in križi je obsežna krajevna in družinska ter psihološko poglobljena kronika o vojni, trpljenju v koncentracijskem taborišču in povojnih družbenih spremembah.

Njegove pripovedne osebe so preproste, vsakdanje, zrasle s svojim podeželskim okoljem. Napisal je tudi gledališko delo in več radijskih iger. Matjaž Kmecl (1967: 388) njegovo pripovedništvo poimenuje socialnokritično inačico prenovljenega realizma. V zgodnejši prozi ga zanima kolektivna družbena zavest, kasneje pa se posveti intimnim zgodbam posameznikov (Vollmaier Lubej 2014: 522). Pomemben motiv njegove proze je majhen, nepomemben delavec, ki s svojo intimno pripovedjo postaja kritični opazovalec družbene ideologije. Loteva se tudi tabuiziranih tem (prostitucija, disfunkcionalnost družine). Za roman Išči poldan je leta 1968 prejel nagrado Prešernovega sklada za književnost.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Kratka proza[uredi | uredi kodo]

  • Prazno nebo, kratka proza (1961)
  • Samomor v nebesih, humoreske (1964)
  • Sveto sivo življenje, kratka proza (2003)
  • Moji mimohodi, kratka proza (2013)

Romani in povesti[uredi | uredi kodo]

Radijske igre[uredi | uredi kodo]

  • Soteska junakov, radijska igra (1966)
  • Ura, radijska igra (1969)
  • Posterji na begu, radijska igra (1995)
  • Robinzonova zastava, radijska igra (1999)

Drugo[uredi | uredi kodo]

  • Revolucij ne bo več, gledališko delo (1964)
  • 375 let jeklarstva na Ravnah, monografija (1995)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/kolar-marjan/
  2. »Slovo koroškega samovnjaka, osamelca«. Delo. 23. maj 2017. Pridobljeno 24. maja 2017.

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

  • Matjaž Kmecl: Slovenska književnost 1945–1965. Ljubljana: Slovenska matica, 1967.
  • Helga Glušič: Marjan Kolar – ob 70-letnici. Koroški fužinar 2003/2. Ravne na Koroškem: Fužinar Ravne, 2003. 15–16.
  • Marija Fišer-Perič: Pripovedna proza Marjana Kolarja. Diplomska naloga. Ljubljana, 1988.
  • Marijan Kramberger: Oblačila slovenskih cesarjev. Maribor: Obzorja, 1982.
  • Seznam avtorjev diplomskih nalog iz slovenske književnosti po 1950. Arhivirano 2014-10-30 na Wayback Machine. Zadnja sprememba 26. avgust 2014.
  • Janja Vollmaier Lubej: Kritiška recepcija zgodnejše proze Marjana Kolarja[mrtva povezava]. Alenka Žbogar (ur.): Recepcija slovenske književnosti. Filozofska fakulteta, 2014 (Obdobja, 33). 521–528.
  • Marjeta Žebovec: Slovenski književniki: rojeni od leta 1930 do 1935. Ljubljana: Karantanija, 2011.