Zastava Združenih narodov
 | |
| Razmerje | 2 : 3 ali 3 : 5[a] |
|---|---|
| Sprejeta | 20. oktober 1947 |
| Oblika | Bel emblem Združenih narodov (polarni zemljevid sveta v azimutni ekvidistančni projekciji, ki ga obdajata dve oljčni vejici) na modrem ozadju. |
| Oblikovalec | Donal McLaughlin (samo emblem) |
Zastava Združenih narodov vključuje emblem, ki prikazuje belo azimutno ekvidistančno projekcijo svetovnega zemljevida, osredotočeno na severni pol, z dvema belima oljčnima vejicama, postavljenima levo in desno od emblema, na nebeško modrem ozadju. Emblem je bil uradno sprejet 7. decembra 1946, zastava pa 20. oktobra 1947.[1]
Zasnova
[uredi | uredi kodo]
Zastava Združenih narodov sestoji iz belega emblema na nebeško modrem ozadju. Emblem prikazuje azimutno ekvidistančno projekcijo zemljevida sveta, osredinjeno na severni pol, pri čemer globus v središču sekata ničelni poldnevnik in mednarodna datumska črta, kar zagotavlja, da ni nobena država na zastavi bolj izpostavljena. Projekcija zemljevida sega do 60 stopinj južne zemljepisne širine in vključuje pet koncentričnih krogov. Zemljevidu je očrtan venec, ki ga upodabljata stilizirani prekrižani oljčni vejici.[1][2]
Velikost emblema na zastavi je polovica širine zastave. Presečno razmerje med višino in širino zastave je 2 : 3, 3 :5 ali enako kot državna zastava države, v kateri plapola zastava Združenih narodov.[2] Bela in modra sta uradni barvi Združenih narodov. Svetlo modro ozadje ustreza odtenku št. 2925 po sistemu usklajevanja Pantone (Pantone Matching System). Približuje se nebeško modri.[3]
Oljčni vejici sta simbol miru, svet pa predstavlja vse ljudi in države sveta.[2]
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]
»Zastava časti Združenih narodov«, ki se je uporabljala kot simbol medvojnih zaveznikov, ok. 1943–1948Organizatorji Konference Združenih narodov o mednarodni organizaciji v San Franciscu so želeli insignijo, ki bi jo lahko izdelali v obliki priponke za identifikacijo delegatov. Državni sekretar Združenih držav Amerike, Edward Stettinius ml., ki je bil predsednik ameriške delegacije, je spoznal, da bi lahko začasna podoba postala trajni simbol Združenih narodov. Ustanovil je odbor, na čelu katerega je bil Oliver Lundquist, ki je pripravil predlog, sestoječ iz zemljevida sveta, obdanega z oljčnima vejicama, kakor ga je zasnoval Donald McLaughlin.[4][5]
McLaughlin je prej delal kot vodja grafičnega oddelka v Uradu za strateške storitve, ki je deloval pred CIO. Na azimutno ekvidistančno projekcijo, uporabljeno pri oblikovanju, so močno vplivali zemjevidi, ki jih je med drugo svetovno vojno izdelal Richard Edes Harrison, priljubljen kartograf, ki je delal za reviji Fortune in Life.[6][7].
Modra barva ozadja insignije je bila izbrana kot »nasprotje rdeče, barve vojne«,[8] čeprav Združeni narodi niso nikoli uradno določili točnega odtenka. Prvotna barva, ki jo je izbrala skupina, je bila sivomodra in se je razlikovala od sedanje barve zastave Združenih narodov. Globus, ki je bil uporabljen, je bil azimutna projekcija, osredotočena na severni pol, z Združenimi državami v središču. Projekcija, ki je bila uporabljena, je odrezala dele južne poloble na geografski širini Argentine, kar je bilo takrat sprejemljivo, saj ni bilo načrtovano, da bi Argentina postala prvotna članica Združenih narodov.[9] Projekcija je bila pozneje spremenjena tako, da ni nobena država bolj v ospredju. Novi logotip je bil zdaj zasnovan tako, da globus na sredini prečkata ničelni meridian in mednarodna datumska črta. Pri prejšnjih različicah je bil globus za 90 stopinj zasukan proti vzhodu v primerjavi s trenutno zastavo, pri čemer sta ničelni meridian in mednarodna datumska črta tvorila navpični premer. Sprememba je bila po tiskovnih izjavah opravljena z namenom, da Severna Amerika ne bi bila v središču emblema.[1]
Leta 1946 je odbor Organizacije združenih narodov dobil nalogo, da pripravi končno podobo. Ta je bila predstavljena 2. decembra 1946. Emblem je bil 7. decembra 1946 sprejet na plenarni seji odbora Združenih narodov, zastava pa je bila uradno sprejeta 20. oktobra 1947.[1]
Uporaba
[uredi | uredi kodo]Skladno s Konvencijo o varnosti Združenih narodov in spremljevalnega osebja lahko emblem in zastavo Združenih narodov uporabljajo osebje in material mirovnih misij Združenih narodov kot zaščitni znak za preprečevanje napadov v oboroženih konfliktih.
Zastava Združenih narodov se lahko uporablja tudi kot garnizonska zastava z zastavami drugih držav.
Opombe
[uredi | uredi kodo]- ↑ Ali z uporabo enakih razmerij kot nacionalna zastava katere koli države, v kateri plapola, pri čemer je emblem usredinjen in na polovici droga.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 General Assembly A/107, Official Seal and Emblem of the United Nations, 15 October 1946
- ↑ 2,0 2,1 2,2 Department of the Air Force (1. avgust 1957). Use and Display of Air Force Flags, Guidons, Streamers, and Automobile and Aircraft Plates.
- ↑ United Nations Flag Code, 20 November 2020
- ↑ Bertram, Hulen. "Origin of the UNO Seal", The New York Times, 10 March 1946. Accessed 4 January 2009.
- ↑ Lyons, Catherine. "UN Logo Designer Celebrates His Centennial" Arhivirano 2008-10-10 na Wayback Machine., Društvo za Združene narode, ok. 1975. Dostop 4. januarja 2009.
- ↑ Immerwahr, Daniel (2019). »13. Kilroy was here«. How to hide an empire: geography, territory, and power in the greater united states. The Bodley Head ltd. ISBN 978-1847923998. OCLC 1038055837.
- ↑ Capdepuy, Vincent (2015). »L'entrée des États-Unis dans l'" âge global " : un tournant géohistorique ?«. Monde(s) (v francoščini). 8 (2): 177. doi:10.3917/mond1.152.0177. ISSN 2261-6268.
- ↑ UN General Assembly A/107, Official Seal and Emblem of the United Nations, 15 October 1946. Dostop 15. marca 2010.
- ↑ Heller, Steven. "Oliver Lincoln Lundquist, Designer, Is Dead at 92 ", The New York Times, 3 January 2009. Accessed 4 January 2009.