Zahodnonilska vročica
| Zahodnonilska vročica | |
|---|---|
 | |
| virus Zahodnega nila | |
| Specialnost | infektologija |
| Simptomi | lahko brezsimptomno; pri simptomatskih bolnikih: vročina, glavobol, bruhanje ali driska, bolečine v mišicah, izpuščaj[1] |
| Zapleti | encefalitis, meningitis[1] |
| Običajni začetek | 2 do 14 dni po izpostavljenosti virusu[1] |
| Trajanje | več tednov ali mesecev[1] |
| Vzroki | virus Zahodnega Nila, ki ga prenašajo komarji[1] |
| Diagnostični postopki | na osnovi simptomov in krvnih testov[1] |
| Preventiva | zatiranje komarjev, preprečevanje pikov komarjev[1] |
| Zdravljenje | podporno zdravljenje (lajšanje bolečin)[1] |
| Prognoza | 10-% tveganje za smrt pri bolnikih s hudim potekom[1] |
Zahodnonilska vročica ali vročica Zahodnega Nila je nalezljiva bolezen, ki jo povzroča virus Zahodnega Nila, prenašajo pa jo zlasti komarji Culex tarsalis.[2][3][1] Okužba povečini poteka brezsimptomno ali pa se kaže z gripi podobno klinično sliko (z vročino, izpuščajem, povečanimi bezgavkami in bolečinami v sklepih).[3] Okoli 80 % okuženih nima simptomov ali pa poteka okužba subklinično (z blagimi, neizrazitimi simptomi),[4] pri 20 % pa se pojavijo izraziti simptomi, ki zajemajo vročino, glavobol, bruhanje in/ali izpuščaj.[1] Lahko pa poteka v hudi obliki in prizadene razne organe (jetra, trebušno slinavko, miokardij in osrednje živčevje).[2] Pri manj kot 1 % okuženih pride do encefalitisa ali meningitisa, ki ga spremljajo otrdeli vrat, zmedenost in/ali napadi.[1] Recovery may take weeks to months.[1] Tveganje za smrt pri bolnikih, pri katerih je prizadeto osrednje živčevje, je okoli 10-odstotno.[1] Tveganje za hudo obliko bolezni je večje pri osebah, starejših od 60 let, in osebah s pridruženimi boleznimi.[1] Diagnoza temelji na simptomih in krvnih testih.[1]
Virus Zahodnega Nila običajno prenašajo komarji, ki se okužijo s piki okuženih ptic.[1] Redko se bolezen prenese s krvnimi transfuzijami, presajenimi organi ali iz matere na otroka med nosečnostjo, porodom ali dojenjem.[1] Bolezen se ne prenaša neposredno med ljudmi.[5]
Cepivo za ljudi ne obstaja.[1] Najboljši način preprečevanja okužb je izogibanje pikom komarjev.[1] Ukrepi za zmanjševanje populacije komarjev zajemajo odstranjevanje stoječih vod (na primer veder z vodo, zastajanj vode v odvrženih avtomobilskih gumah, bazenov …), v katerih se le-ti razmnožujejo.[1] Pri preprečevanju pikov komarjev so uspešni ukrepi odganjala, komarniki in mreže za komarje.[1][5] Specifičnega zdravila za zdravljenje okužbe ni; uporablja se lahko simptomatsko zdravljenje, na primer s protibolečinskimi zdravili.[1]
Virus so odkrili leta 1937 v Ugandi, v Severni Ameriki do ga prvič zaznali leta 1999.[1][5] Okužbe so se doslej pojavile poleg Afrike tudi v Evropi, Severni Ameriki, Avstraliji in Aziji.[1]
Huda okužba se lahko pohavi tudi pri konjih, za katere pa je na voljo tudi cepivo.[5] Spremljanje prisotnosti okužb pri pticah lahko pomaga napovedati tveganje za izbruh bolezni med ljudmi.[5]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,00 1,01 1,02 1,03 1,04 1,05 1,06 1,07 1,08 1,09 1,10 1,11 1,12 1,13 1,14 1,15 1,16 1,17 1,18 1,19 1,20 1,21 1,22 1,23 1,24 »General Questions About West Nile Virus«. www.cdc.gov (v ameriški angleščini). 19. oktober 2017. Arhivirano iz spletišča dne 26. oktobra 2017. Pridobljeno 26. oktobra 2017.
- ↑ 2,0 2,1 »Vročica«. Slovenski medicinski e-slovar. Pridobljeno 2. septembra 2024.
- ↑ 3,0 3,1 »Virus Zahodnega Nila (West Nile virus – WNV)«. NIJZ. zadnja posodobitev: 21. 8. 2024. Pridobljeno 2. 9. 2024.
{{navedi splet}}: Preveri datumske vrednosti v:|date=(pomoč) - ↑ »Symptoms, Diagnosis, & Treatment«. www.cdc.gov (v ameriški angleščini). 15. januar 2019. Arhivirano iz spletišča dne 26. oktobra 2017. Pridobljeno 15. januarja 2019.
- ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 »West Nile virus«. World Health Organization. Julij 2011. Arhivirano iz spletišča dne 18. oktobra 2017. Pridobljeno 28. oktobra 2017.