Viktor Kos

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Viktor Kos
Rojstvo 4. september 1899({{padleft:1899|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})
Podmelec
Smrt 22. julij 1987({{padleft:1987|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:22|2|0}}) (87 let)
Šempeter pri Gorici
Državljanstvo Flag of Yugoslavia (1943–1992).svg SFRJ
Flag of Yugoslavia (1918–1943).svg Kraljevina Jugoslavija
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Poklic duhovnik

Viktor Kos, slovenski rimskokatoliški duhovnik, * 4. september 1899, Podmelec, † 22. julij 1987, Šempeter pri Gorici.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v družini kmeta Andreja in gospodinje Marije Kos rojene Ortar. Ljudsko šolo je obiskoval v rojstnem kraju, gimnazijo pa v Gorici (1911-1916) in Trstu (1916-1919) ter leta 1920 maturiral v Gorici, vmes je bil v letih 1917 in 1918 pri vojakih. Po maturi je v Gorici študiral bogoslovje in bil 1. julija 1923 posvečen v mašnika. Kot kaplan je služboval v Bovcu (1923-1925), bil kurat v Logu pod Mangartom (1925-1927), župni upravitelj v Žabnicah (1927-1932) ter župnik in dekan v Komnu (1932-1971). Leta 1971 je zapustil Komen in odšel v Šempeter pri Gorici, kjer je do smrti opravljal delo bolniškega kurata.[1]

Med okupacijo je doživel svojevrstno odisejado. Prvič so ga nemški vojaki za nekaj dni zaprli septembra 1943. Po napadu partizanov na motorizirano nemško kolono 2. februarja 1944 pri Divčah na cesti med Komnom in Rihemberkom (sedaj Branik) v katerem je padlo 85 okupatorjev in 7 partizanov, so Nemci iz maščevanja 15. februarja obkolili vasi Komen, Tomačevico, Divče, Mali Dol in Rihemberk ter jih požgali, prebivalce (1.100 oseb največ ženski in otrok) pa odpeljali v zbirno taborišče Neumarkt na Bavarsko. Kljub temu, da so Nemci župniku Kosu in kaplanu Mirku Renerju dali priložnost, da ostaneta na Krasu, sta se nesrečnežem oba prostovoljno pridružila. Viktor Kos se je s pomočjo ameriške vojske skupaj s preživelimi interniranci 20. julija 1945 vrnil v požgani Komen. Tu je ostal do 1971, ko je odšel v Šempeter pri Gorici. O svojih dogodkih in internaciji je napisal kroniko: Kronika Komencev in Rihemberžanov na Bavarskem 1944-1945. Umrl je v Šempetru, po smrti pa se je vrnil v Komen, med tiste, ki so bil izgnani in se z njim vrnili.[1] Leta 2007 je bil posmrtno razglašen za častnega občana komenske občine.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Primorski slovenski biografski leksikon. Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1974-1994.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]