Veliki pajesen
| Veliki pajesen | |
|---|---|
.jpg) | |
| Znanstvena klasifikacija | |
| Kraljestvo: | Plantae (rastline) |
| Deblo: | Magnoliophyta (kritosemenke) |
| Razred: | Magnoliopsida (dvokaličnice) |
| Red: | Sapindales (javorovci) |
| Družina: | Simaroubaceae (pajesenovke) |
| Rod: | Ailanthus (pajesen) |
| Vrsta: | A. altissima |
| Dvočlensko ime | |
| Ailanthus altissima | |
| Sinonimi | |
| |
Veliki pajesen (znanstveno ime Ailanthus altissima), znan tudi kot visoki pajesen, navadni pajesen, ailant oz. božje drevo, je drevo, ki izvira iz Kitajske.[1]
Veliki pajesen zraste do 25 metrov visoko (v 20 letih zraste ok. 15 metrov visoko). Oblikuje široko krošnjo in se občasno pojavlja tudi kot večdebelno drevo. Najraje ima sončne lege z blago klimo. Mladi poganjki so rdečerjave barve in na otip žametni. Lubje je sivorjavo s svetlimi progami, pozneje podolžno razpokano. Listi so do 60 cm dolgi in imajo neprijeten intenziven vonj.[2] Listje odpade z drevesa razmeroma pozno. Drevo cveti julija in avgusta.[1] Njegova semena so krilata, podobno kot pri jesenu. Semena in lubje so strupeni. Lubje ima močni odvajalni učinek, drevesni sok močno draži kožo.[2]
Je zelo odporna drevesna vrsta: izkazal se je za odpornejšega na saje, prašne delce in druge oblike onesnaževanja v urbanem okolju kot je to za drevesa običajno.[3][4]
Veliki pajesen so v Evropo prinesli kot okrasno drevo za parkovne nasade,[5] vendar se je nato presenetljivo hitro samostojno razširil po celem kontinentu.[3]
Sklici in opombe
[uredi | uredi kodo]- 1 2 Oleg Polunin, Flowers of Europe, Oxford, 1997, s. 229. (COBISS)
- 1 2 Hans-Dieter Warda, Das grosse Buch der Garten- und Landschaftsgehölze, Bad Zwischenahn, 2002, s. 42, 43. (COBISS)
- 1 2 Ladislav Mucina, Georg Grabherr, Thomas Ellmauer, Die Pflanzengesellschaften Österreichs. Teil 1, Anthropogene Vegetation, Jena, 1993, s. 228. (COBISS)
- ↑ Michael A. Dirr, Manual of woody landscape plants : their identification, ornamental characteristics, culture, propagation and uses, Champaign, 1998, s. 80. (COBISS)
- ↑ Konrad Lauber, Gerhart Wagner, Flora Helvetica, Bern, 2001, s. 714. (COBISS)
