Lubje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Lubje drevesa

Lubje je zadnja plast stebel in korenin lesnatih rastlin. Rastline z lubjem so drevesa, lesene trte in grmičevje. Lubje se nanaša na vsa tkiva izven žilnega kambija. Prekriva les in sestavlja notranji del lubja in zunanje lubje. Notranje lubje je pri starejših steblih živo tkivo, vključuje tudi najgloblje območje periderm. Zunanje lubje pri starejših steblih vključuje mrtvo tkivo na površini stebla skupaj z deli najglobljega periderma in vseh tkiv na zunanji strani periderma. Zunanje lubje na drevesih se imenuje tudi rhytidome.

Izdelki, ki jih uporabljamo, ki so pridobljene iz lubja so: začimbe in druge arome, tanbark za tanin, smola, latex, zdravila, strupi, različne halucinantne kemikalije in pluta. Lubje so uporabljati tudi za izdelavo oblačil, kanujev in vrvi. Uporaben je tudi kot podlaga za slikanje ter kot podlaga za izdelavo zemljevidov. Število rastlin se je povečalo zaradi njihove privlačnosti, zanimivih barv lubja in površinske teksture. Njihova skorja se uporablja tudi za zastor pokrajine.[1][2]

Lubje drevesa

Botanični opis[uredi | uredi kodo]

To kar običajno imenujemo lubje, vsebuje več tkiv. Pluta je zunanje, sekundarno tkivo, ki ne prepušča vode in plinov in se imenuje tudi felem. Pluta se proizvaja iz plutnega kambija, ki je meristem (osnvno tkivo) aktivnih celic, ki služijo kot bočni meristem (osnovno tkivo) za periderm. Plutni kambij, ki se imenuje tudi felogen, je običajno le ena debela plast celic in deli periclinally v zunanjo proizvodnjo plute. Skupaj felem (pluta), felogen (plutni kambij) in feloderm, predstavljajo periderm. Celične stene plute vsebujejo suberin, voskasto snov, ki ščiti steblo pred izgubo vode, vdor insektov v steblo in preprečuje okužbe z bakterijami in glivicami. Kambij tkiva tj. plutni kambij in žilni kambij, so edini deli lesnega stebla, kjer pride do celične delitve; nediferencirane celice v ožilju kambija se hitro razdelijo za tvorbo sekundarnega ksilema v notranjosti in sekundarnega floema na zunanjosti. Floem je hranilo - tkivo je sestavljeno iz cevi ali sitastih celic, ki so pomešane z Parenhimo in vlakni. Skorja je primarno tkivo stebla in korenine. Pri steblih je skorja med plastjo povrhnjice in floema, v koreninah notranja plast ni floem pač pa pericycle.

Od zunaj do notranjosti zrelega lesenega stebla, plasti vključujejo:

  1. pluta (felem)
  2. plutni kambij (felogen)
  3. feloderm
  4. skorja
  5. floem
  6. žilni kambij
  7. ksilem (les)

Lubje vsebuje od (1) do (5) in je sestavljeno iz periderma, floema in celic, ki proizvajajo ta tkiva. (7) Periderm vključuje (1), (2) in (3).

V mladih steblih, kateri imajo manj tako imenovanega lubja, sledijo tkiva od zunaj v notranjost: povrhnjica, periderm, skorja, primarni floem, sekundarni floem, žilni kambij, sekundarni ksilem (les) in primarni silem (les). Z leti, ko steblo stara in raste se postopoma površina stebla preoblikuje v lubje. Povrhnjica - plast celic, ki pokrivajo telo rastline; vključno z stebli, listi, cvetovi in plodovi ščitijo rastlino pred zunanjim svetom. V starih steblih epidermalna plast, skorja ter primarni floem se oddvoji od notranjih tkiv z debelejšim izoblikovanjem plute. Zaradi zgostitve plasti plute, te celice umrejo, ker ne dobijo vode in hranila. Ta mrtva plast je hrapavo plutasto lubje, katero se tvori okoli drevesnih debel in drugih stebel.

Uporaba lubja[uredi | uredi kodo]

Lubje je uporabno tudi kot organska komponentna sestavina substrata za sajenje orhidej. Ima dobre lastnosti zadrževanja vlage ter omogoča dostop zraka do korenin orhideje

Pluta, katero pogovorno zamenjamo z lubjem je zadnja plast lesenega stebla, katera izhaja iz plutnega kambija. Služi kot zaščita pred škodo parazitov, rastlinojedih živali in bolezni, kot tudi pred dehidracijo in ognjem. Pluta lahko vsebuje antiseptike, kot je tanin, ki varuje pred glivičnimi in bakterijskimi napadi, ki bi povzročili propad.

Pri nekaterih rastlinah je lubje bistveno debelejše, ki zagotavlja dodatno zaščito in daje lubju značilno strukturo z globokimi grebeni. V pluti hrasta (Quercus suber) je lubje dovolj debelo, da lahko olupimo za izdelke iz plute, brez, da bi pri tem ubili drevo. Nekatero lubje se lahko odstrani v dolgih listih; gladke površine lubja breze so uporabljali kot prevleke za izdelavo kanujev, kot drenažni sloj na strehi, za čevlje, nahrbtnike, itd.

Odstranitev lubja[uredi | uredi kodo]

Narezani hlodi, ki se uporabljajo za proizvodnjo lesa, imajo na splošno lubje že odstranjeno in sicer ga odstranijo tik pred rezanjem. Taki hlodi in celo debla najdemo ter veje, najdemo v njihovem naravnem stanju razpadanja v gozdovih kjer je lubje odpadlo oz. je oluščeno. Veliko živih organizmov živi v ali na lubju, vključno z insekti, gobe in druge rastline, kot so mahovi, alge in druge vaskularne rastline. Mnoge od teh organizmov so patogeni ali paraziti ampak nekatere imajo tudi simbiotske odnose.

Obnavljanje lubja[uredi | uredi kodo]

Stopnja, do katere drevo lahko obnovi zajetno škodo lubja je zelo spremenljiva. Nekatera drevesa so zmožna proizvesti kalus (rastlinsko tkivo, ki se razvije na ranjeni ploskvi stebla ali veje), ki hitro zdravi poškodbe, vendar pušča jasne brazgotine, medtem ko druga drevesa kot so hrast ne proizvajajo obsežnega kalusa. Razpoke in sončne opekline so primeri poškodb, ki jih najdemo na lubju, katere drevesa lahko obnovijo, odvisno od stopnje poškodbe.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Sandved, Kjell Bloch, Ghillean T. Prance, and Anne E. Prance. 1993. Bark: the Formation, Characteristics, and Uses of Bark around the World. Portland, Or: Timber Press.
  2. ^ Vaucher, Hugues, and James E. Eckenwalder. 2003. Tree Bark: a Color Guide. Portland: Timber