Velikanova pot

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Velikanova pot
Giant's Causeway and Causeway Coast
Clochán an Aifir/Clochán na bhFomhórach
Tha Giant's Causey
Causeway-code poet-4.jpg
Zemljevid prikazuje lokacijo Velikanova pot
Velikanova pot
Lokacija na Severnem Irskem
Lokacija Grofija Antrim, Severna Irska
Bližnje mesto Bushmills, Dunseverick
Koordinati 55°14′27″N 6°30′42″W / 55.24083°N 6.51167°W / 55.24083; -6.51167Koordinati: 55°14′27″N 6°30′42″W / 55.24083°N 6.51167°W / 55.24083; -6.51167
Površina 1,71 km²
Obiskovalci 549.066[1]   (leta 2014/15)
Uprava National Trust for Places of Historic Interest or Natural Beauty
Uradno ime: the Giant's Causeway and Causeway Coast
Tip: Naravni
Kriteriji: VII, VIII
Razglasitev: 1986 (10. zasedanje)
ID #: 369
Država: Združeno kraljestvo
Regija: Evropa
Napačna razglasitev
Uradno ime: Giant's Causeway National Nature Reserve
Razglasitev: 1987
Država: Združeno kraljestvo

Velikanova pot, v različnih virih tudi velikanova cesta, velikanov prehod ali velikanove stopinje (angleško Giant's Causeway, irsko Clochán an Aifir ali Clochán na bhFomhórach) je predel obale Severnega preliva na Severnem Irskem, ki ga sestavlja približno 40.000 zloženih bazaltnih stebrov, večinoma šestkotnih oblik, ostanek ognjeniške aktivnosti pred več deset milijoni let. Zaradi vpadljive strukture obale je območje postalo del starih legend, ki so dale obali ime, danes pa je največja turistična znamenitost Severne Irske, ki jo letno obišče več kot pol milijona ljudi.[2]

Območje je bilo leta 1986 razglašeno za Unescov spomenik svetovne naravne dediščine, leto kasneje pa ga je Ministrstva za okolje za Severno Irsko razglasilo za narodni naravni rezervat. Upravlja ga National Trust for Places of Historic Interest or Natural Beauty, ki je lastnik velike večine ozemlja, le okoli 5 % imajo v lasti okoliški posestniki, predel obale med morsko črto ob plimi in oseki pa je v lasti krone, kot tudi morsko dno, kamor se nadaljujejo stebri.[3] Upravljavec z namenom ohranjanja načrtno spodbuja uporabo javnega prevoza za dostop do znamenitosti, zato velja za zgled trajnostne mobilnosti.[4]

Geologija[uredi | uredi kodo]

Pred približno 50 do 60 milijoni leti je bil v obdobju paleocena Antrim izpostavljen intenzivni vulkanski dejavnosti, ko je močno tekoči staljeni bazalt prodiral skozi kredne sloje in oblikovali obsežen plato lave. Ko se je lava ohladila, je prišlo do krčenja. Horizontalno krčenje se je zlomilo na podoben način kot posušeno blato, z razpokami ki se širijo navzdol po ohlajeni masi tako, da nastanejo stebrom podobne strukture, ki so horizontalno razporejene v "piškote". V mnogih primerih je horizontalno pokanje vplivalo na spodnjo konveksno plast, medtem ko je zgornji del spodnje plasti konkaven, zato povzroči tako imenovani "kroglični" zglob. Velikost stebrov je predvsem odvisna od hitrosti, pri kateri se lava iz vulkanskega izbruha ohladi. [5] Obsežna mreža zlomov je ustvarila značilne stebre, kot jih vidimo danes. Bazalt je bil ob nastanku del velikega vulkanskega platoja imenovanega plato Thulean ali Severnoatlanska magmatska provinca, ki se je oblikovala v času paleocena. [6]

Legenda[uredi | uredi kodo]

Gravura Susanna Drury Pogled na Vulkanovo pot: vzhodna perspektiva, 1768

Po legendi so stebri ostanki poti, ki jo je zgradil velikan. Zgodba govori, da je irskega velikana Fionna mac Cumhailla (Finn MacCool) iz Finijskega cikla gelske mitologije izzval na boj škotski velikan Benandonnerju. Fionn je sprejel izziv in zgradil pot čez Severni kanal tako, da sta se dva velikana lahko srečala. V eni različici zgodbe Fionn premaga Benandonnerja. [7] V drugi se Fionn skriva pred Benandonnerjem ko spozna, da je njegov sovražnik veliko večji. Fionnova žena Oonagh prikriva Fionna kot otroka in ga potegne v zibelko. Ko Benandonner vidi velikost otroka, ocenjuje, da mora biti njegov oče Fionn velikan med velikani. Zbeži nazaj na Škotsko v strahu, za sabo uniči pot, tako da ga Fionn ne bi mogel preganjati [8]. Preko morja so v Fingalovi jami na škotskem otoku Staffa enaki bazaltni stebri (del istega lavnega toka), zato je mogoče, da je tudi to vplivalo na zgodbo.

V celotni irski mitologiji Fionn mac Cumhaill ni velikan, temveč junak z nadnaravnimi sposobnostmi. V pripovedih Fairy and Folk Tales of the Irish Peasantry (1888) je zapisano, da so sčasoma »poganski bogove Irske [...] v ljudski domišljiji postajali vse manjši in manjši, dokler se niso spremenili v vile; poganski junaki pa vse večji in večji, dokler se niso spremenili v velikane« [9]. Ni ohranjenih predkrščanskih zgodb o Velikanovi poti, vendar je bila morda prvotno povezana s Fomorijanci (Fomhóraigh) - polbožanstvi [10]; irsko ime Clochán na bhFomhóraigh ali Clochán na bhFomhórach pomeni 'kamnite stopinje Fomorjancev'. To so polbožanska rasa nadnaravnih bitij v irski mitologiji, ki so jih včasih opisovali kot velikane in so morda prvotno bili del predkrščanskega panteona. [11]

Turizem[uredi | uredi kodo]

Rdeči bazaltne prizme

Odkritje Velikanove poti pripada škofu iz Derryja, ki je obiskal mesto leta 1692. Obstoj najdišča je bil širšemu svetu predstavljen naslednje leto s prispevkom sira Richarda Bulkeleya, člana Trinity College, Dublin na Kraljevi družbi. Mednarodno pozornost je dobila, ko je dublinska umetnica Susanna Drury leta 1739 izdelala akvarelne slike; Druryjeva je osvojila prvo nagrado, ki jo je podelila Kraljeva dublinska družba leta 1740 in so bile leta 1743 izdelane kot gravure [12]. Leta 1765 se je v zvezku 12 francoske Encyclopédie pojavil vpis za pot, ki je bila razvidna iz Druryjeve gravure ; gravura "Vzhodna perspektiva" se je pojavila leta 1768, ko je bila objavljena v Encyclopédie [13]. V napisu na plošči je francoski geolog Nicolas Desmarest prvič v tisku zapisal, da so takšne strukture vulkanskega izvora.

Najdišče je prvič postalo priljubljeno pri turistih v devetnajstem stoletju, še posebej po odprtju tramvaja Giant's Causeway Tramway in šele potem, ko jo je Nacionalni Trust prevzel svojo oskrbo v šestdesetih letih 20. stoletja in so bili odstranjeni nekateri komercialni dodatki. Obiskovalci lahko hodijo po bazaltnih stebrih, ki so na robu morja v dolžini pol kilometra od vhoda.

Center za obiskovalce[uredi | uredi kodo]

Giant's Causeway at sunset

Med letoma 2000 in 2012 je bila Pot brez središča za obiskovalce, saj je prejšnja stavba, zgrajena leta 1986, leta 2000 zgorela [14]. Javni denar je bil namenjen za izgradnjo novega centra in po arhitekturnem natečaju je bil sprejet predlog, ki ga je zasnovala dublinski arhitekturni biro Heneghan Peng, in naj bi bila postavljena v tla, da bi zmanjšala vpliv na pokrajino. Predlog je zastal zaradi nesoglasja glede financiranja zasebnega kapital. Na koncu je okrožni svet Moyle dal zemljo, na kateri je stal prejšnji center za obiskovalce National Trustu.

Nov center za obiskovalce sta uradno odprla prvi minister Peter Robinson in namestnik Martin McGuinness julija 2012 [15], s financiranjem iz National Trust, Turistične skupnosti Severne Irske, Sklada za loterijo dediščine in javnih prispevkov.

Razprava o vsebini nekaterih eksponatov v centru za obiskovalce, ki se nanašajo na razvoj Zemlje, je bila burna. Trust je izdelal pregled in sklenil, da je treba prikaz spremeniti, da bi lahko znanstveno razložili izvor Poti. Kreativistična pojasnila so omenjena in predstavljena kot tradicionalno prepričanje nekaterih verskih skupnosti, ne pa konkurenčna razlaga vzrokov nastanka. [16]

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Nekatere strukture na tem območju, ki so bile podvržene vremenskim vplivom več milijonov let, spominjajo na predmete, kot so orgle in velikanov čevelj. Druge značilnosti so številni rdečkasti nizki stebri, znanih kot velikanove oči, ki jih ustvarja premikanje bazaltnih balvanov, pastirjeve stopinje, satje, velikanova harfa, dimniki, velikanova vrata in kamelja grba.

Flora in favna[uredi | uredi kodo]

Območje je zatočišče za morske ptice, kot so ledni viharnik (Fulmarus glacialis), cevonosci, kormoran, vranjek, martinec (Tringa totanus), lumne in mala njorka (Alca torda), medtem ko so stare kamnine gostiteljice številnih rastlin, vključno sršaj (Asplenium marinum), detelja (Trifolium arvense), morska čebulica Scilla verna, bilnica (Festuca) in zeleni volčji jezik (Coeloglossum).

Kolonija stromatolitov naj bi bilo najdena na Velikanovi poti oktobra 2011 - nenavadno odkritje, saj so stromatoliti pogosteje najdeni v toplejših vodah z višjo vsebnostjo soli, kot je tista na Poti. [17]

Podobne strukture[uredi | uredi kodo]

Čeprav so bazaltni stebri Velikanove poti impresivni pa niso edinstveni. Bazaltni stebri so navadna vulkanska značilnost in se pojavljajo na mnogih območjih na vseh celinah, odkrili so jih tudi na Marsu (Marte Vallis[18]).

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ National Trust Annual Report 2014–15. National Trust. 2015. http://www.nationaltrustannualreport.org.uk/wp-content/uploads/2015/10/NT_Annual_Report_2014-151.pdf. Pridobljeno 8.2.2016. 
  2. ^ United Nations Environment Programme-World Conservation M (5.4.2011). "Giant's Causeway". Encyclopedia of Earth. Pridobljeno dne 8.2.2016. 
  3. ^ "Giant's Causeway and Causeway Coast". World Heritage List. UNESCO. Pridobljeno dne 8.2.2016. 
  4. ^ Ozis, Leni; Trpin, Jernej (2012). "Trajnostna mobilnost in dostop do turističnih znamenitosti na Irskem" (PDF). Geografski obzornik 59 (4): 20–28. 
  5. ^ "University of Toronto (2008, December 25). Mystery of Hexagonal Column Formations". 
  6. ^ Geoffroy, Laurent; Bergerat, Françoise; Angelier, Jacques (September 1996). "Brittle tectonism in relation to the Palaeogene evolution of the Thulean/NE Atlantic domain: a study in Ulster". Geological Journal 31 (3): 259–269. doi:10.1002/(SICI)1099-1034(199609)31:3<259::AID-GJ711>3.0.CO;2-8. Pridobljeno dne 10 November 2007. 
  7. ^ "The Giant's Causeway". The Dublin Penny Journal, issue 5 (1832), p.33
  8. ^ Jones, Richard. Myths and Legends of Britain and Ireland. New Holland Publishers, 2006. p.131
  9. ^ "Giants". Fairy and Folk Tales of the Irish Peasantry (1888). Sacred-Texts.com.
  10. ^ Lyle, Paul. Between Rocks and Hard Places: Discovering Ireland's Northern Landscapes. The Stationery Office, 2010. p.3
  11. ^ Monaghan, Patricia. The Encyclopedia of Celtic Mythology and Folklore. Infobase Publishing, 2004. p.198
  12. ^ Arnold, Irish Art, p. 62.
  13. ^ "Susanna Drury, the Causeway, and the Encyclopédie, 1768" Arhivirano 28 September 2006 na Wayback Machine.. Lindahall.org. Retrieved 14 March 2007.
  14. ^ BBC News – Investigation into Causeway blaze – 30 April, 2000
  15. ^ Maguire, Anna (5 July 2012). "Causeway visitors' centre: A giant leap forward?". Belfast Telegraph. Pridobljeno dne 5 July 2012. 
  16. ^ Trust amends Causeway centre 'Creationist' exhibit BBC News, 3 October 2012 (retrieved 30 Nov 2012)
  17. ^ Stromatolite colony found in Giant's Causeway, BBC News. 14 October 2011.
  18. ^ http://earthobservatory.nasa.gov/IOTD/view.php?id=38904

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Letitia Elizabeth Landon, The Giant's Causeway (poem)
  • Arnold, Bruce (2002). Irish Art: A Concise History. New York: Thames & Hudson. ISBN 0-500-20148-X
  • Jagla, E. A.; Rojo, A. G. (2002). "Sequential fragmentation: the origin of columnar quasihexagonal patterns". Physical Review E. 65 (2): 026203. Bibcode:2002PhRvE..65b6203J. doi:10.1103/PhysRevE.65.026203.
  • Philip S. Watson (2000). The Giant's Causeway. O'Brien: Printing Press. ISBN 0-86278-675-4.
  • Deane, C. Douglas. 1983. The Ulster Countryside. Century Books. ISBN 0-903152-17-7

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]