Velikan iz Cerne Abbasa

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Velikan iz Cerne Abbasa iz zraka

Velikan iz Cerne Abbasa je figura na hribu v bližini vasi Cerne Abbas v Dorsetu v Angliji. Oris, narejen na travniku, je napolnjen s kredo in prikazuje velikega golega moškega z erekcijo. Figura je na seznamu spomenikov v Združenem kraljestvu in je v lasti Državnega sklada (National Trust).

Izvor in starost podobe sta nejasna. Pogosto mislijo, da je starodavna gradnja povezana z božanstvom Sasov, vendar o tem ni dokazov. Drugi strokovnjaki ga poskušajo istovetiti s keltskim, britskim likom rimskega Herkula ali povezavo obeh. Arheološko dokazano je, da je bil del risbe izgubljen, ko so ga enačili s Herkulom. Zaradi pomanjkanja starejših opisov sodobni učenjaki menijo, da verjetno izvira iz 17. stoletja, morda je nastal kot politična satira.

Velikan je ne glede na svojo starost postal pomemben del lokalne kulture in folklore, ki jo pogosto povezujejo s plodnostjo. Je eden najbolj znanih likov na pobočjih Anglije in turistična zanimivost v regiji.

Na vrhu hriba je še en spomenik, železnodoben zemeljski nasip, znan kot Trendle ali 'ponev'. [1]

Opis[uredi | uredi kodo]

Velikan je zunaj vasice Cerne Abbas v grofiji Dorset, približno 48 kilometrov zahodno od Bournemoutha in 26 km severno od Weymoutha. Na sliki je upodobljen velik gol moški, približno 55 metrov visok in 51 metrov širok. Izdelan je v beli kredi, obrnjen na zahod hriba, znanega kot Velikanov hrib (Giant Hill) ali Trendle Hill. Obris je vrezan v travnik približno 0,6 m globoko in napolnjen z zdrobljeno kredo. V svoji desni roki ima velikan grčasto palico, ki je dolga 37 metrov, kar sliko poveča za 11 m v višino. Vodoravne črte naj bi bile pas. V Zborniku Zgodovinskega in arheološkega društva Dorset leta 1901 je Henry Colley zapisal, da: "cernski velikan kaže pet značilnosti: (1) je petrografski ... zato ker je vrezan v skalo ... ( 2) je ogromen ... (3) je gol. ... (4) z erekcijo ... (5) velikan je iz krede. V desni roki ima orožje". [2]

Študija iz leta 1996 je pokazala, da so se nekatere stvari sčasoma spremenile, da je figura sprva v levi roki imela plašč in je bila glava ločena od trupa. [3] Nekdanja prisotnost plašča je bila potrjena leta 2008, ko je skupina arheologov z uporabo posebne opreme ugotovila, da je bil del slike zabrisan. Plašč bi lahko upodabljal kožo živali, kar namiguje, da je bil velikan upodobljen kot lovec ali morda kot Heraklej s kožo nemejskega leva. Po pregledu zgodovinskih upodobitev velikana je bilo ugotovljeno, da je velikanova sedanja velika erekcija v resnici posledica združitve kroga, ki predstavlja njegov popek z manjšim penisom pri ponovnem rezanju. Leta 1993 je Državni sklad velikanu dodal "nos" po letih erozije, ki ga je odnesla. [4][5]

Velikan kaže erekcijo, ki je z modi dolga 11 m. Čeprav je najboljši pogled na velikana iz zraka, večina turističnih vodnikov priporoča pogled s parkirišča ob cesti A352.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prvi opis[uredi | uredi kodo]

Tako kot številne druge v kredo vklesane figure na angleškem podeželju tudi za velikana iz naselja Cerne Abbas pogosto mislijo, da je bil ustvarjen že davno, a njegove zgodovine ni mogoče izslediti dlje od konca 17. stoletja, izvor v keltskem, rimskem ali celo zgodnjesrednjeveškem obdobju je težko dokazati. Srednjeveški viri se sklicujejo na hrib, na katerem je velikan, kot Trendle Hill, najbrž v povezavi z bližnjo oznako za Trendle. Joseph Bettey je ugotovil, da se noben starejši vir, tudi podrobna geodetska izmera iz leta 1617, ne nanaša na velikana, kar kaže, da ga morda v tistem času še ni bilo. [6] V nasprotju s tem pa je bilo za uffingtonskega Belega konja dokazano, da je star 3000 let. [7]

Najstarejši znani pisni vir o velikanu je nastal 4. novembra 1694, in sicer v zapisih cerkvenega starešine iz cerkve svete Marije v Cerne Abbasu, ki se glasi: "za popravilo velikana 3 šilinge". Leta 1734 se je bristolski škof zanimal o velikanu, ko je obiskal Cerne Abbas. O škofovem zapisu, pa tudi poznejši ugotovitvi Williama Stukeleyja, so razpravljali na sejah Društva starinarjev v Londonu leta 1764. Poleg tega je velikana leta 1738 v pismu omenila starinarka Francis Wise. [8][9] V začetku leta 1763 so se opisi velikana pojavili v sodobnih revijah. Najstarejša znana raziskava je bila objavljena v Royal Magazine septembra 1763, oktobra 1763 v St. James Chronicle, julija 1764 v The Gentlemanu in izdaji The Annual Register 1764. Revija The Gentleman vsebuje najstarejšo znano risbo figure. Leta 1774 je starinar John Hutchins pregledal različne prejšnje zapise v svoji knjigi History and Antiquities of the County of Dorset (Zgodovina in starine iz okrožja Dorset). V njej je zapisal, da je figura nastala v prejšnjem stoletju.

Najstarejša znana risba velikana se je pojavila avgusta 1764 v izdaji revije Gentleman's Magazine, vendar pa zapis v državnem arhivu ugotavlja, da se "kartuša nanaša na lorda rek s tem imenom, ki se ni pojavilo do leta 1776. Številke na zemljevidu ustrezajo raziskavi leta 1798." [10] V viktorijanskem obdobju (po 1837) so penis odstranili z akademskih in turističnih upodobitev.

Razlaga[uredi | uredi kodo]

Rekonstruiran tloris velikana z zabrisano črto (rumeno)

Obstajajo tri glavne ideje v zvezi z velikanovo starostjo in kaj bi lahko predstavljal [11]:

  1. ker ni srednjeveških listinskih dokazov, prva trdi, da je velikan nastal v 17. stoletju, morda je delo lorda Hollsa, ki je prebival v kraju Cerne Abbas in je morda parodija na Oliverja Cromwella; [52]
  2. druga ideja je, da datira v čas Rimljanov v Britaniji, saj spominja na rimskega boga Herkula;
  3. tretja ideja je, da je keltskega izvora, saj je slogovno podoben keltskemu bogu na ponvi, najdeni na hribu Hod v Dorsetu in datira v leta 10 do 51 n. št.

Sodobna zgodovina[uredi | uredi kodo]

Leta 1920 sta takratna posestnika Alexander in George Pitt-Rivers velikana in 4000 kvadratnih metrov zemljišča podarila Državnemu skladu in je zdaj spomeniško zaščiten. [12] Med drugo svetovno vojno so ga prikrili z grmičevjem, da ne bi bil razpoznavni znak za sovražna letala.

Po podatkih Državnega sklada se trava redno obrezuje, velikana v celoti ponovno obložijo s kredo vsakih 25 let. Ovce z okoliških kmetij se tu pasejo. Leta 2008 je pomanjkanje ovc skupaj z vlago povzročilo rast maha in so ga bili prisiljeni ponovno osvežiti s kredo, za kar so uporabili 17 ton nove krede. [68] Leta 2006 je Državni sklad izvedel prvo raziskavo o divjih živalih in rožah, Anacamptis morio, zvončica Campanula glomerata in jesenski svišč Gentianella amarella, ki so redke v Angliji. [13]

Zemeljski nasip[uredi | uredi kodo]

Severovzhodno od velikanove glave je strmina, imenovana Trendle Hill, na kateri je nekakšen zemeljski nasip, ki se zdaj imenuje Trendle ali ponev, ki je tudi spomeniško zaščiten. Starinar John Hutchins je leta 1872 napisal, da so "ti ostanki zelo zanimivi in precej veliki. Sestavljeni so iz okroglih in drugih zemeljskih nasipov, obrambnih linij, avenije, plitvih izkopov in drugih znakov poselitve". Namen ni znan, čeprav se zdi, da so tu plesali ob mlaju. Lahko je iz rimskega obdobja ali pa je morda železnodobna pokopna gomila z grobom osebe, ki jo predstavlja velikan.

Zemeljski nasip pripada lordu Digbyju in ne Državnemu skladu.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Hill figure called The Giant", Scheduled Monument record number 1003202, The National Heritage List for England, at English Heritage, retrieved 14 October 2012.
  2. ^ Hy. Colley March M.D. F.S.A., "The Giant and the Maypole of Cerne", Proceedings, Dorset Natural History and Archaeological Society, Vol.22, 1901, pages 107–108
  3. ^ Koch, John T. (2006). Celtic Culture: A Historical Encyclopedia. ABC-CLIO. str. 395. ISBN 1-85109-440-7. 
  4. ^ Chris Court, "Nose Job for Chalk Giant", Press Association, Sunday 11 April 1993, Home News
  5. ^ Raphael Samuel, Theatres of Memory: Past and Present in Contemporary Culture, Publisher: Verso Books, 2012, ISBN 1844678695, 9781844678693, 508 pages, page 172
  6. ^ J. H. Bettey, "The Cerne Abbas giant: the documentary evidence", Antiquity, Vol.55, No.214, July 1981, pages 118.
  7. ^ Martin Symington, Sacred Britain: A Guide to Places that Stir the Soul, publisher: Bradt Travel Guides, 2012, ISBN 1841623636, 9781841623634, 240 pages, page 53
  8. ^ Katherine Barker, "Brief Encounter: The Cerne Abbas Giantess Project, Summer 1997", Proceedings – Dorset Natural History and Archaeological Society, Volume 119, pages 179–183, citing Vale 1992, op.. cit [1] [2]
  9. ^ Vivian Vale, Patricia Vale, Book of Cerne Abbas: Abbey and After, Halsgrove Press, 2000, ISBN 1841140694, 9781841140698
  10. ^ "Pitt-Rivers Estate Archive, Cerne Abbas map D/PIT/P6?1768-1798" at the National Archives, retrieved 13 October 2012
  11. ^ "Cerne Abbas Giant, Hill-Figure", National Trust Historic Buildings, Sites and Monuments Record (HBSMR) Number 110511, via the English Heritage Gateway, retrieved 30 October 2012
  12. ^ "Hill figure called The Giant", List entry Number: 1003202, at english-heritage.org.uk, retrieved 20 October 2012
  13. ^ Richard Savill, "Giant can help rare wildlife to flourish", The Telegraph, 23 June 2006, retrieved 7 October 2012

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Rodney Castleden, with a foreword by Rodney Legg, The Cerne Giant, published by Wincanton DPC, 1996, ISBN 0948699558.
  • Michael A., Hodges MA., Helis, the Cerne Giant, and his links with Christchurch, Christchurch, c. 1998, 15 pp.
  • Dr. T. William Wake Smart, Ancient Dorset, 1872, "The Cerne Giant," pages 319–327.
  • Darvill, T, Barker, K, Bender, B, and Hutton, R., The Cerne Giant: An Antiquity on Trial, 1999,. Oxbow. ISBN 1-900188-94-5, 978-1-900188-94-4, [3]
  • Legg, R, 1990, Cerne; Giant and Village Guide, Dorset Publishing Company, 2nd edition, ISBN 0948699175, 978-0948699177.[4]
  • Knight, Peter, The Cerne Giant – Landscape, Gods and the Stargate, 2013, Stone Seeker Publishing.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Koordinati: 50°48′49″N 2°28′29″W / 50.81361°N 2.47472°W / 50.81361; -2.47472