Velika začetnica

Vélika začétnica je vélika črka na začetku besede ali skladenjske enote.

V slovenščini uporabljamo veliko začetnico za:

• zaznamovanje začetka povedi (Beseda ni konj.);
• zaznamovanje samostojnih delov povedi:
  • začetek dobesednega navedka (Rekel sem mu: »Ne hodi tja.«);
  • začetek citirane (navedene) povedi v drugi povedi (Njihovo geslo je bilo Skupaj smo močni.);
  • začetek večjih naštevalnih enot (Slovenski pregovori so: Kdor ne dela, naj ne je; Dvakrat premisli, enkrat povej; Osel gre samo enkrat na led ...);
  • začetek neprvega dela razdvojene povedi (Prihaja. Pozno.);
• razločevanje lastnih od občnih imen (Janez, Kovač, Kranj, Slovenija, Zdravljica);
• zaznamovanje svojilnih pridevnikov iz lastnih imen (Blažev, Marijin)
• zaznamovanje izrazov posebnega razmerja ali spoštovanja (Zbrali smo se v spomin našemu Umetniku; Pišem Ti/Vam, da sem prispel ...; Vaše Veličanstvo);
• označevanje določenih simbolov in za njihovo razločevanje od navadnih besed (S za stavek v prim, s s kot predlogom; Sam za samostalnik v prim. z zaimkom sam).

Začetek povedi

Veliko začetnico pišemo na začetku besedila, v nadaljevanju pa za zaznamovanje vsake nove povedi (za končnimi ločili: piko, vprašajem, klicajem, tripičjem, pomišljajem).

Povedi so tudi javni napisi, naslovi poštnih pošiljk ipd.: Železniška postaja, Dr. Tanja Novak, Dekanat Ekonomske fakultete.