Vadi Maghara

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Vadi Maghara
Turquoise.pebble.700pix.jpg
Turkizni prodnik
Vadi Maghara is located in Egipt
Vadi Maghara
Geografska lokacija: Egipt
Drugo ime
M3
Aa1 X1
G1N33G17I9
D28
X1
O49

ḫtjw mfk3t
chetiu mefkat
Turkizne terase
LokacijaEgipt Egipt
RegijaSinaj
Koordinati28°54′00″N 33°06′00″E / 28.90000°N 33.10000°E / 28.90000; 33.10000Koordinati: 28°54′00″N 33°06′00″E / 28.90000°N 33.10000°E / 28.90000; 33.10000
Tiprudniki v suhem rečnem koritu
Zgodovina
ObdobjeStaro, Srednje in Novo egipčansko kraljestvo
Druge informacije
Datumi izkopov• Ulrich Jasper Seetzen (1809)
• Karl Richard Lepsius (1842–1845)[1]
• C. W. Wilson, H. S.Palmer (1868)[2]
• William Matthew Flinders Petrie (1904–1905)

Vadi Maghara (arabsko وادي المغارة Wādī al-Maġāra, Dolina jam) je arheološko najdišče na jugozahodnem Sinaju, Egipt. Na njem so faraonski spomeniki in rudniki turkiza iz Starega, Srednjega in Novega egipčanskega kraljestva. V Starem Egiptu so ga imenovali Turkizne terase.[3][4]

Zgodovina raziskav[uredi | uredi kodo]

Arheološko najdišče je leta 1809 odkril nemški raziskovalec Arabije in Palestine Ulrich Jasper Seetzen. Najdišče je prvi raziskoval pruski egiptolog Richard Lepsius (1845). V letih 1854 do 1866 je britanski major C.K. McDonald poskušal rudariti turkiz, vendar mu to ni uspelo. Odkril je samo nekaj konic puščic in drugih drobnih predmetov in zato raziskave opustil. V letih 1868 in 1869 je bila v Vadiju Maghara odprava angleške Ordnance Survey, leta 1932 odprava Harvardske univerze in v obdobju od 1967 do 1982 nekaj izraelskih odprav.[3]

Spomeniki, zgradbe in napisi[uredi | uredi kodo]

Staroegipčanski spomeniki, zgradbe in napisi so iz obdobja od Tretje do Devetindvajsete dinastije (okoli 2700 pr. n. št.-1100 pr. n. št.).[5] Večina spomenikov je iz Dvanajste dinastije.[6] V dolini so odkrili kamniti plošči faraona Sanakta, ploščo faraona Džoserja in dve skoraj identični plošči faraona Sekemketa. Vsi trije faraoni so bili iz Tretje dinastije.[3][7] V vadiju so odkrili tudi plošče faraonov Sneferuja in Kufuja iz Četrte dinastije.[5][8] V pogrebnem templju faraona Sahureja iz abusirske Pete dinastije je relief, na katerem faraon pošilja ladjevje na Rdeče morje, verjetno po turkiz v Vadi Maghara.[9] Sahure je v vadiju sam sebi postavi spomenik, na katerem »udriha po nasrotnikih iz vseh tujih dežel«. Med skalnimi ploščami iz Pete dinastije so plošče faraona Njuserreja s čašo za pitne daritve in podobama bogov Hora in Tota, faraona Menkauhorja in tri plošče faraona Džedkareja.[3]

Razen faraonskih spomenikov so na vrhu hriba odkrili ostanke naselja iz Starega kraljestva, v katerem je 125 grobih kamnitih zgradb. V njih so odkrili pepel in črepinje lončenine. Nekaj posode je bilo izdelane iz gline iz doline Nila.[3]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Karl Richard Lepsius: Briefe aus Aegypten, Aethiopien und der Halbinsel des Sinai. Wilhelm Hertz (Bessersche Buchhandlung), Berlin 1852, str. 329ff.
  2. Great Britain. Ordnance Survey, Sir Charles William Wilson, H. Spencer Palmer: Ordnance survey of Mount Serbál by Captains C. W. Wilson and H. S. Palmer under the direction of Major General Sir Henry James … Director General of the Ordnance Survey, 1868-9 ; pub. by authority of the Lords Commissioners of Her Majesty’s Treasury. Zincographed at the Ordance Survey Office, Southampton 1870, ponatis 1892.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 3,6 3,7 3,8 G. D. Mumford: Wadi Maghara v Kathryn A. Bard in Steven Blake Shubert, urednika: Encyclopedia of the Archeology of Ancient Egypt, New York: Routledge, 1999, str. 875-876.
  4. Rainer Hannig: Großes Handwörterbuch Ägyptisch-Deutsch: (2800 – 950 v. Chr.). Mainz 2006, str. 1178.
  5. 5,0 5,1 Bard in Shubert, ur.: Encyclopedia of the Archeology of Ancient Egypt, str. 876.
  6. A. Barrois: The Mines of Sinai, The Harvard Theological Review 25 (2, april 1932): 119.
  7. Chrome Yellow: Wadi Maghara Sinai 1999. Chrome Yellow. Pridobljeno 26. februarja 2018.
  8. Karl Richard Lepsius: Denkmaler Abtheilung II, Band III, str. 2, 39.
  9. Hall: The Ancient History of the Near East from Earliest Times to the Battle of Salamis, 3rd Ed., str. 131.