Uporabnik:Kris m/peskovnik
 |
To je peskovnik uporabnika Kris m. Uporabnikov peskovnik je podstran uporabnikove strani. Služi testiranju in razvijanju strani in ni enciklopedični članek. Ustvari ali uredi svoj lastni peskovnik tukaj (primeren za testiranje z VisualEditorjem). Drugi peskovniki: Glavni peskovnik | Peskovnik v vadnici 1, 2, 3, 4, 5 | Peskovnik za predloge |
Okoljska psihologija je interdisciplinarno področje, ki se ukvarja z odnosom med človekom in njegovim okoljem. Okoljska psihologija zajema tako raziskovanje kot aplikativno uporabo spoznanj v namene izboljšanja postopkov, s katerimi oblikujemo fizično okolje. Okolje v kontekstu okoljske psihologije zajema vso infrastrukturo, kot so hiše, pisarne, šole in ceste, pa tudi naravna okolja, kot so nacionalni parki in nenaseljene površine.[1] Stokols in Altman (1987)[2] okoljsko psihologijo opredelita kot preučevanje posameznikovega vedenja in blagostanja v odnosu s socio-fizičnim okoljem. Russel in Snodgrass (1987)[2] pa kot vejo psihologije, ki se ukvarja s sistematičnim prikazovanjem odnosa med osebo in okoljem. Večina definicij je precej splošnih, pomembno je poudariti, da gre za dvosmerno delovanje okolja in posameznika – okolje vpliva na vedenje posameznika in njegovo vedenje vpliva na spremembe v okolju. Avtorji so poskušali okoljsko psihologijo ločiti od psihologije nasploh.
Polič (1978)[3] okoljsko psihologijo opredeljuje kot pristop k psihološkim vprašanjem, ki izhaja iz okolja in se ukvarja s spoznavanjem zapletenih odnosov med pojavi zavestnosti in vedenja, oziroma s celovitim fizično-družbenim okoljem človeka in aplikativno vrednostjo teh spoznanj. Poudarja torej posebnost samega pristopa, okoljska psihologija se razlikuje od splošne psihologije v samem izhodišču, ne v posebnem predmetu. Preučevanje v okoljski psihologiji vključuje tri osnovne sestavine: udeležence in njihovo dejavnost ter kraj dogajanja. Vse tri preučujejo v njihovi celoti.
Posebnosti okoljske psihologije[uredi | uredi kodo]
Večina psihologov se ukvarja z odnosi med okoljskimi dražljaji in posameznikovimi odzivi, vendar se okoljska psihologija od tega loči po določenih raziskovalnih in aplikativnih principih in ciljih:
• izboljšati grajeno okolje in skrb za naravne vire,
• preučevati vsakdanje okoliščine,
• upoštevati posameznika in okolje kot celoto,
• prepoznati, da posamezniki aktivno spreminjajo okolje in se ne le pasivno odzivajo na dejavnike okolja,
• delovati v sozvočju z drugimi disciplinami.[4]
V okoljski psihologiji je poudarek na treh temah, ki so bile v splošni psihologiji pogosto spregledane. Prva je potreba po obravnavi vedenja v kontekstu – ljudje v določenem prostoru. Kljub uporabnosti spoznanj, z laboratorijskim raziskovanjem ne moremo v celoti razumeti vedenja, učenja ali motivacije v vsakdanjih situacijah. Druga je prepoznavanje recipročnega odnosa med osebo in njenim okoljem. Okolje ima vpliv na ljudi, vendar je potrebno upoštevati, da tudi ljudje sami izbirajo in spreminjajo lastno okolje. Iz tega izhaja praktična uporabnost okoljske psihologije – prepoznavanje načinov, s katerimi lahko preko spreminjanja okolja izboljšamo na primer posameznikovo zadovoljstvo z življenjem, zadovoljstvo na delovnem mestu ipd. Zadnja, tretja tema pa je težnja okoljske psihologije k interdisciplinarnosti. Povezuje se z krajinsko arhitekturo, arhitekturo, sociologijo, biologijo in drugimi področji, preko katerih lahko bogati in deli svoja spoznanja.[5] Gifford (2008)[4] navaja, da okoljski psihologi delujejo na treh nivojih:
1. osnovni psihološki procesi (zaznavanje okolja, prostorska kognicija, osebnost);
2. upravljanje s socialnim prostorom (osebni prostor, teritorialnost, gneča, zasebnost in vidiki fizičnega okolja vsakodnevnih kompleksnih vedenj, kot so delo, učenje, življenje v skupnosti);
3. človeške interakcije z naravo in vloga psihologije pri podnebnih spremembah.
Razvoj okoljske psihologije[uredi | uredi kodo]
Okoljska psihologija se je začela razvijati v 60. letih prejšnjega stoletja. Prvi je pred tem uporabil ta izraz Egon Brunswik (1934), potem Kurt Lewin (1951)[2], ki je s svojo teorijo polja postavil v osredje osebo, ki jo obdaja okolje, skupaj pa predstavljata življenjski prostor. Njegov učenec in eden od začetnikov ekološke psihologije Roger Barker je bil med prvimi, ki je začel preučevati vedenje v naravnem okolju in ne v laboratoriju[3], uvedel je tudi pojem vedenjski okvir. V tem času je Hall (1959)[2] raziskoval optimalno ureditev psihiatričnih oddelkov in druge vidike odnosa okolje-vedenje, definiral pa je tudi osebni prostor. Drugi pomembni avtorji so še Kevin Lynch, Terence Lee, Robert Sommer, ki je raziskoval osebni prostor, Irvin Altman, ki je pokazal, da je zasebnost proces, Harold M. Proshansky (prostorska identiteta).[3] Zaradi želje po ohranitvi naravnega okolja in varčevanju z energijo so raziskovalci izvajali vse več raziskav v ZDA, Kanadi, Evropi in na Japonskem. Vse več raziskovalcev je iskalo načine, kako spremeniti destruktivna in potratna vedenja v odnosu do okolja. Razvoj okoljske psihologije je napredoval, kar je prineslo revije, namenjene izključno okoljski psihologiji (npr. Journal of Environmental Psychology in Environment and Behavior), ustanovili so tudi društva, npr. Environmental Design Research Association.[2]
Odnos med človekom in okoljem[uredi | uredi kodo]
Teoretične razlage odnosov med človekom in njegovim okoljem Polič (1999)[3] razdeli v dve skupini, in sicer na; • teorije osebnega nadzora Povezujejo se s človeškimi motivi, potrebami in željami. Pojem osebnega nadzora se nanaša na obseg, do katerega posameznik meni, da je njegov uspeh odvisen od njega samega oziroma od okolja, kraj nadzora je torej lahko notranji ali zunanji. Do izgube nadzora pri vplivanju na zunanje okolje lahko pride, kadar je želeno vedenje omejeno. Pomanjkanje zaznanega nadzora vodi v psihološko reaktanco (ogrožena svoboda njihovega delovanja) ali v naučeno nemoč (ima občutek, da nima vpliva na situacijo in zato preneha s poskusi ponovne pridobitve nadzora). • teorije, ki pojmujejo fizično okolje kot vir dražljajskih obvestil Vključujejo razmeroma preproste dražljaje (npr. svetloba, barva, zvok, hrup, temperatura …), pa tudi bolj kompleksne (npr. drugi ljudje). Dražljaji se spreminjajo glede na količino (jakost, trajanje, pogostost, število) in pomen (lastna psihološka ocena dražljajev), pri čemer lahko pride do npr. dražljajske preobremenitve ali nasprotno čutne deprivacije.
Raziskovalne metode v okoljski psihologiji[uredi | uredi kodo]
Poleg metod, ki so značilne za psihologijo nasploh (opazovanje, eksperiment itd.), Polič[3] posebej opisuje še sledeče:
- vedenjski zemljevidi: gre za pristop, ki je zelo značilen za področje okoljske (tudi ekološke) psihologije, je enostavna in zanesljiva metoda opazovanja človekovih odzivov v naravnem okolju, v sklopu katerega prepoznavamo uporabo prostora kot dejavnika v vedenju. Poteka v štirih korakih. Začne se s prepoznavanjem opazovalnih kategorij, nato določamo fizično območje, pripravimo navodila in ustrezne obrazce beleženja za opazovalce in urnik opazovanja. Ugotovitve, do katerih pridemo z uporabo vedenjskih zemljevidov, so najbolj natančne, kadar opazujemo majhno območje in omejeno število vedenj.
- vedenjski okviri: gre za Barkerjev (1968) konstrukt, ki je definiran kot ekološka enota, v kateri prihaja pri osebah do značilnih vzorcev vedenja. Enote so časovno in prostorsko omejene. Vzorci vedenja so si bolj podobni v posameznem vedenjskem okviru kot vzorci vedenja istega posameznika v različnih okvirih (npr. vedenja v trgovini, parku, šoli … so si bolj podobna kot vedenja v različnih okvirih).
- spoznavni zemljevidi: so postopki, s katerimi ugotavljamo, kako si posamezniki predstavljajo značilnosti okolja in odnose v okolju. To lahko storimo na različne načine: osebo npr. prosimo, da na prazen list nariše območje ali pot, pri čemer mora svoje predstave prevesti v grafično obliko, ali osebo prosimo, da vrsto elementov (mesta, države …) razvrsti glede na določeno lastnost (v kolikšni meri, bi želel tam delati, živeti). S tem pridobimo posameznikove preference oziroma združene zaznave prostora.
- opazovanje fizičnih sledi: Zeisel (1991) definira kot sistematično opazovanje fizičnega okolja, z namenom prepoznavanja pretekle dejavnosti, ki ni nastala zato, da bi jo raziskovalec meril. Gre za nevsiljivo metodo, opazovanje lahko v času ponovimo, saj so sledi načeloma obstojne. Na osnovi sledi raziskovalci lahko spoznavajo, zakaj je okolje, kakršno je, kako ga ljudje uporabljajo in v kolikšni meri jim tako ustreza.
Socialni prostor[uredi | uredi kodo]
Ljudje fizični prostor uporabljajo v skladu s pravili in močnimi preferencami, ki niso vedno zavedne, vendar pridejo do izraza, kadar zaznamo možno grožnjo. Glavne dimenzije socialnega prostora so osebni prostor, teritorialnost in gneča.[4]
Osebni prostor[uredi | uredi kodo]
Osebni prostor predstavlja dinamično komponento razdalje in orientacije interpersonalnih odnosov. Številni situacijski in osebni dejavniki vplivajo na preference glede določenih interpersonalnih razdalj, npr. moški imajo širši osebni prostor, medosebna privlačnost in sodelovanje navadno pomenita večjo bližino, medtem ko bolj negativni kontekst (npr. stigma, zaznana neenakost) vodi do večje razdalje. Prihaja do kulturnih razlik, ki pa so lahko odvisne tudi od drugih faktorjev.[4]
Teritorialnost[uredi | uredi kodo]
Teritorialnost se pri ljudeh nanaša na vedenje, povezano z željo po nadzoru, večinoma neagresivnem. Altman (1975)[4] razlikuje sedem oblik teritorija: primarni, sekundarni, javni, stvari, interakcijski in telo. V primeru kršitev uporabimo obrambne strategije (preventiva, reakcija in socialne meje). Spoznanja o teritorialnosti so uporabna za arhitekte, ki naj uporabnikom omogočajo določeno mero nadzora,saj s tem pridobijo večji občutek samo-determiniranosti in varnosti.
Gneča in gostota[uredi | uredi kodo]
Gneča predstavlja izkustveno stanje, v katerem ljudje občutijo omejitvene vidike omejenega prostor, medtem ko gostota predstavlja število ljudi na enoto površine in je vrednostno nevtralna. Gostota predstavlja nujni, vendar ne zadostni pogoj za pojav gneče[3]. Do prostorskih omejitev pa lahko pride tudi zaradi neprostorskih značilnosti okolja, npr. potreb osebnega prostora. Stokols (1972) gnečo opredeli kot obliko psihološkega stresa, kjer posameznikove potrebe po prostoru presegajo razpoložljive možnosti, zaradi česar pride do neravnotežja med zahtevami okolja in posametnikovimi zmožnostmi za njihovo obvladovanje. McLelland in Auslander (1976) pa ugotavljata, da gneča ni vedno negativna, npr. v okoljih, kjer sta prisotnost in opazovanje drugih del dejavnosti (npr. stadion, plesišče, restavracija).[3] Doživljanje gneče je odvisno tudi od osebnih (npr. osebnost, pričakovanja, spol), socialnih (npr. število, dejanja drugih) in fizičnih dejavnikov (npr. arhitekturne značilnosti, razporeditev prostora).[4]
Okoljska psihologija na delovnem mestu[uredi | uredi kodo]
Posameznikovo zadovoljstvo na delovnem mestu je odvisno od številnih dejavnikov. Raziskovalci so ugotovili, da ima fizično okolje pomemben vpliv na posameznikovo produktivnost in raven doživljanja stresa preko hrupa, temperature, kakovosti zraka, svetlobe, razporeditve v prostoru in drugih dražljajev. Hrup, posebej v industrijskih okoliščinah, lahko povzroči resne težave s sluhom ali celo gluhost. Lahko se zgodi, da se delavci ne zavedajo, da se jim sluh slabša, saj so te spremembe postopne in komaj zaznavne. Welch (1979)[4] je ugotovil, da dolgotrajna izpostavljenost hrupu lahko (poleg težav s sluhom) vpliva tudi na povečanje kardiovaskularnih težav.
Viri[uredi | uredi kodo]
- ↑ Gifford, R. (1987). Environmental Psychology: Principles and Practice. Massachusetts: Allyn and Bacon.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Bell P., Greene T., Fisher, J., & Baum, A. (1996). Environmental Psychology. Fort Worth: Harcourt Brace College Publishers.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 3,6 Polič, M. (1999). Okoljska psihologija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Oddelek za psihologijo.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 Gifford, R., Steg, L. in Reser, J. P. (2011). Environmental psychology. V Martin, P. R., Cheung, F. M., Knowles, M. C., Kyrios, M., Littlefield, L., Overmier, J. B. in Prieto, J.M. (ur.), The IAAP Handbook of Applied Psychology, First Edition (str. 440-470). Chicester: Blackwell Publishing.
- ↑ Clayton, S. D. in Saunders, C. D. (2012). Introduction: Environmental and conservation psychology. V Clayton, S. D. (ur.), The Oxford Handbook of Environmental and Conservation Psychology (str. 1¬¬-7). New York: Oxford University Press.