Pojdi na vsebino

Uporabniški pogovor:Simon Kersevan

Vsebina strani ni podprta v drugih jezikih.
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Welcome!, ¡Bienvenido!, Dobrodosli, Wilkommen, Добро пожаловать, Benvenuti, Bem-vindo!, Bonvenon, Welkom
Pozdravljen/a v Wikipediji, Simon Kersevan!
Hvala za tvoje prispevke. Za začetek si oglej uvod in obišči vadnico. Če želiš, se lahko vpišeš na sezname Wikipedistov in na svoji uporabniški strani navedeš jezike, ki jih govoriš ter nekaj malega o sebi (od kod prihajaš, katera področja te zanimajo, in podobno).
Pri urejanju bodi pozoren/na na nekatera pravila in smernice:

Kot vodilo pri slogu in zgradbi članka ti je lahko kateri izmed izbranih člankov - člankov, ki spadajo med najboljše. Med njimi je lahko tudi tvoj!

Preizkušanju urejanja je namenjen tvoj lastni peskovnik (ta je namenjen samo tebi in ga lahko uporabljaš brez skrbi, da bo vsebino kdo pobrisal). Na pogovornih straneh se tikamo in na koncu podpišemo, in sicer takole: --~~~~ ; če v tekst vstaviš ta dva vezaja in štiri »tilde«, se bodo po shranjevanju samodejno spremenili v podpis z datumom in uro vnosa. V člankih se ne podpisujemo.

Z veseljem bomo sprejeli tudi slike in druge datoteke, ki jih boš prispeval/a oziroma dodal/a v članke. Vendar pri tem upoštevaj pravila o uporabi slik in avtorskih pravicah.
Če imaš še kakšno vprašanje:
  • za enciklopedična vprašanja je na razpolago Orakelj.
  • v zvezi z delom v Wikipediji:


Za konec še najpomembnejše: želim ti veliko volje, veselja in uspehov pri delu! — — Yerpo Ha? 11:03, 18. maj 2020 (CEST)[odgovori]

Župnijska cerkev svetega Martina, Osek[uredi kodo]

Župnijska cerkev svetega Martina stoji v središču vasi Osek. Samo naselje se prvič omenja leta 1289. Najkasneje v tem času je bila tam že pozidana tudi cerkev. Leta 1508 je bil zgrajen gotski prezbiterij, ki ga je 4. 5. 1518 posvetil škof Daniel de Rubeis. Zvonik je prvič izpričan leta 1570 v vizitacijskem zapisniku škofa Bartolomea Porcie. Cerkev je takrat imela dva oltarja: glavnega posvečenega svetemu Martinu in stranskega posvečenega sveti Doroteji.

V 18. stoletju je bila gotska cerkev skoraj v celoti porušena in na njenem mestu je bila pozidana sedanja, večja cerkev. Ta je bila dokončno izoblikovana z zidavo zdajšnjega zvonika in ureditvijo pročelja leta 1774, ki jo je vodil stavbar Andrej Pletner (Pretner). Ob tem so porušili stari, gotski zvonik.

Z letom 1876 je sta Osek in Vitovlje postala samostojen vikariat. Tega leta je bil zgrajen farovž, cerkev pa je v naslednjih letih dobila večino notranje opreme: krstni kamen (1883), glavni oltar (1885), oltarno sliko sv. Martina (1886), kipe na glavnem oltarju (1887), nov tlak (1893) in orgle (1894).

Oltarno sliko svetega Martina je leta 1886 naslikala baronica Maria von Spaun, sestra Hermanna von Spauna. Sveti Martin je na oltarni sliki prikazan v dveh podobah: v prvem planu je upodobljen kot škof, v ozadju pa je v sklopu pokrajine upodobljen v zanj značilnem prizoru na konju, ko beraču podari polovico plašča.

V 1. svetovni vojni je bila cerkev nekoliko poškodovana in v celoti obnovljena v letih 1926-1927. Takrat sta bili prizidani obe stranski kapeli, strop pa je poslikal Tomaž Seljak. Huje je bila poškodovana v 2. svetovni vojni v nemškem obstreljevanju 27. 11. 1944, ki je sledilo partizanskemu napadu na nemški tank na glavni cesti Ajdovščina – Gorica. Po vojni je bil najprej statično obnovljen zvonik, v letih 1954 pa še celotna cerkev. Cerkev je takrat dobila okroglo rozetno okno na glavni fasadi za katerega je načrt izdelal Jože Plečnik.