Pojdi na vsebino

Tožilnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Tožilnik (ákuzativ) je v slovenščini (pa tudi na primer nemščini in latinščini) 4. sklon. Izraža se z enosamoglasniško končnico, lahko tudi ničto (primeri samostalnikov 1. sklanjatev: možmoža, možamoža, možjemože; lipalipo, lipilipi, lipelipe; mestomesto, mestimesti, mestamesta).[1]

V slovenščini ima tožilnik za samostalnike moškega spola v ednini posebno obliko za neživost, pri čemer je končnica enaka kot pri imenovalniku (neživo: korakkorak, živo: možmoža).[1]

Raba tožilnika v slovenščini

[uredi | uredi kodo]

V slovenščini tožilnik v stavku izraža:[2]

  • predmet:
    • prvi predmet: Poklical si me k sebi.
    • drugi predmet: Fanta učim angleščino.

(Ob zanikanem povedku se namesto tožilniškega predmeta rabi rodilniški: Ne boš jedel našega kruha.)

  • nosilca stanja: Ivanko je bilo strah. (imenovan tudi tožilnik nosilca stanja)
  • prislovno določilo časa ali mere: To noč bo deževalo. – Cele dneve se uči. (imenovan tudi prislovni tožilnik)
  • ujemalni prilastek: ptico pevko.
  • pristavek: Ivana Cankarja, našega velikega pisatelja, pozna vsakdo.
  • povedkov prilastek: Prijatelja se ob vrnitvi iz tujine našel pijanca. (imenovan tudi tožilnik povedkovega prilastka) (Ob zanikanem povedku iz prehodnega glagola je v rodilniku: Pusti me samo. – Ne pusti me same.)
  • nov glagolski pomen s čustvenim odtenkom: Udarili smo jo kar čez park. – Kaj ga lomiš. (leksikalni čustveni tožilnik)
  • različna razmerja v zvezi s predlogi: Primi me za roko. – Šel je v mesto. – Šopek imam zate.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
  2. Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.