Tokugawa Ieyasu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Tokugava Iejasu
徳川家康
Portret
Prvi Tokugava šogun
Na položaju
1603–1605
Monarh Go-Yōzei
Predhodnik Obdobje Sengoku
Naslednik Šogun:
Tokugava Hidetada
Osebni podatki
Rojstvo 31. januar 1543
grad Okazaki[d]
Smrt 1. junij 1616({{padleft:1616|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:1|2|0}}) (73 let)
grad Sunpu[d]
Zakonci Gospa Cukijama
Sorodniki Oče:
Macudaira Hirotada
Mati:
Odai-no-kata
Otroci Zakonski:
Matsudaira Nobujasu
Kame-hime
Nezakonski:
Jūki Hidejasu
Toku-hime
Tokugava Hidetada
Drugi
Poklic Samuraj

Tokugava Iejasu (jap. 徳川 家康; * 31. januar 1543 na gradu Okazaki; † 1. junij 1616 v Sumpu, danes Šizuoka) je bil ustanovitelj šogunata Tokugava na Japonskem in velja poleg Oda Nobunage in Tojomija Hidenošija kot tretji list deteljice združiteljev fevdalne Japonske.

Otroštvo kot talec[uredi | uredi kodo]

Iejasu odraščal kot Macudaira Takečijo ( 松 平 竹 千代), v času, ki ga danes [[zgodovina Japonske] pozna kot "Sengoku - obdobje sprtih držav", glej tudi Sengoku Daimjo. Osrednje avtoritete, kot sta Teno ali Šogun (vojaški vladar), so obstajale samo po imenu, marsikje so se krajevni poglavarji (Daimjo) so se v neprestanih majhnih vojnah dajali za oblast. Domovina Iejasuja, rodovitni Okraj Mikava (zdaj del prefekture Aiči v osrednji Japonski) je sicer več rodov že pripadal njegovi družini, klanu Matsudaira, vendar sta nanj vse bolj pritiskala klan Oda na zahodu in klan Imagava na vzhodu. Oba tekmeca sta stremela po tem, da klan Matsudaira ali vojaško strmoglavita ali pa si ga kot vazala pridobita.

Mladost Iejasuja je zrcalo razmer v tistem grobem času. 1548 je star pet let eno leto preživel kot vojni talec v rokah družine Oda, ki ga je 1549 predala klanu Imagava v zameno za druge talce. Njegov dom je prihajal vsem bolj pod vpliv hiše Imagava, ki ga je skušala pritegniti kot vazala. Vidno znamenje je bil pridevek moto, ki ga je nosil tudi Jošimoto, vodja hiše Imagava. Ime mu je tako bilo 'Macudaira Motojasu' ( 松 平 元 康).

Pakt z Oda Nobunaga[uredi | uredi kodo]

Oda Nobunaga

Star 13 let se je Motojasu leta 1556 vrnil domov in po zgodnji smrti svojega očeta Matsudaire Hirotade ( 松 平 広 忠) prevzel oblast nad hišo.. V imenu klana Imagava je izbojeval prvi uspešen boj s hišo Oda Nobunaga. 1560 je sodeloval pri poizkusu hiše Imagava, zavzeti Kioto. Ta drzni poskus ni uspel, vodjo klana Imagava, Jošimotoja Imagavo, je stal življenje. Motojasu je izkoristil nastalo brezvladja, osvobodil se je vpliva Imagava, na skrivaj preskočil na nasprotno stran in začel podpirati oboroženo širjenje klana Ode Nobunage,

Mon (Grb družine) Tokugava v Nikkō

Tajnost je bila nujna, saj je bila večina članov družine Macudaira, med drugim tudi njegova žena in sin , bila kot talci v rokah Jošimotovega sina (Imagava Ujizane). Leta 1561 je s svojimi možmi zavzel grad Kamino, last klana Imagava, kar je za Odo Nobunago bil znak, da ni več zvest nasprotni strani. Motojasu je ubil poveljnika trdnjave in nato njegovo ženo in dva sinova zamenjal za člane svoje družine, ki jih je Imagava držal kot talce.

1566 si je dal svoj povečani prestiž potrditi na cesarskem dvoru v Kjotu. Kot znak za njegovo (zgodovinsko nepreverljivo) potomstvo iz prestižne hiše Minamoto je uspel spremeniti svoje ime. Odtlej se je imenoval Tokugava Iejasu - kar je lahko znak za to, da je hotel pomesti s preteklostjo in starimi zvezami svojega klana.

Ko mu je leta 1570 uspelo osvojiti posesti Imagave, se je soočil še z enim krajevnim vladarjem, Takeo Šingenom, ki je tiste čase prav tako uspešno razširil svoje posesti. Njun prvi oboroženi spopad (1572) je bil eden njegovih redkih resnih porazov Iejasuja, ki si je iz bitke rešil samo golo kožo. Ko pa je Šingen 1573 nenadno umrl (1573), je lahko Iejasu s pomočjo Nobunage uspešno nadvladal klan Takeda. Očitno pa je zavezništvo Oda-Tokugava ni bilo čisto brez senčnih strani. Leta 1579 so se pojavili sumi, da Cukijama, glavna žena Iesuja, in njegov najstarejši sin in dedič Nobujasu (1559-1579) kujeta zaroto s klanom Takeda. Pod prisilo Nobunaga je Iejasuja prisilil, da je dal svojo ženo usmrtiti, sina pa prisilil, da je naredil samomor.

Iejasu und Hidejoši[uredi | uredi kodo]

1582 je Akeči Micuhide, eden od vazalov, umoril Odo Nobunago. Eden od drugih poveljnikov Nobunage, Tojotomi Hidejoši je "maščeval" njegovo smrt in si s temn prisvojil njegovo ozemeljsko in vojaško dediščino. Medtem je Iejasu krepil svoj vpliv na ozemljih Imagave in Takede. 1584 sta se Hidejoši in Iejasu spopadla, v katerem je prevladal slednji. Iejasuju je zmaga pomagala, da se izmaknil neposrednemu vplivu klana Hidejoši in si sčasoma pridobil položaj enakovrednega zaveznika. 1590 sta vojski Tokugave in Tojomija skupaj odkorakali na vzhod in po šestih mesecih obleganja zavzeli trdnjavo Odavara vplivnega klana Hojo.. S tem sta si zagotovila odločilen vpliv na ravnino Kanto, tradicionalno osrčje vzhodnih provinc Japonske. Hidejoši je zavezniku ponudil, da v celoti prevzame Kanto klana Hojo v Kanto, v zameno pa naj bi mu Iejasu prepustil svoje dotedanje posesti. Ozemeljsko bi Iejasuja ta posel pomenil dobiček, na tihem pa je Hidejoši svojega tekmeca želel držati kolikor mogoče daleč od Kiota, političnega in kulturnega središča države. Ieyasu je to spletko gotovo spregledal, vendar se je z dogovorom strinjal, da bi se vojaškemu sporu s Hidejošijem izognil.

Za svojo prestolnico si je Iejasu izbral Edo, nepomembno ribiško vasico. Kraj se je sčasoma razvil v uspešno glavno mesto; konec leta 1868 je v Tokio, to je vzhodno prestolnico, Tenno prestavil svoj sedež.

Ustanovitev šogunata Tokugava[uredi | uredi kodo]

Ko je Hidejoši leta 1598 umrl, je Iejasu skupaj s štirimi drugimi podaniki štel med krog petih starešin, ki jim je Hidejoši zaupal skrb za svojega mladoletnega naslednika. Iejasu pa odgovornosti za Tojomija ni vzel resno, temveč je - najprej na skrivno, nato pa vse bolj odprto - ravnal v svojo osebno korist, tako kot je ravnal Hidejoši, ko je šlo za dediče Nobunage. 1600 so se tako Hidejošijevi privrženci razdelili v zahodni tabor, ki ga je vodil Išida Micunari, in v vzhodni tabor, ki ga je vodil Iejasu. Iejasu je odločilno bitko pri Sekigahari, dotlej največjem spopadu na Japonskem, odločil zase. Postal je tako nesporen vojaški vladar Japonske. Letnica zaznamuje po splošnem mnenju začetek obdobja Edo, ki ga je politično obvladoval klan Tokugava v Edo.

Grad v Osaki

1603 mu je Tenno podelil naziv Šoguna, s čimer je Iejasu zapečatil svoj vodilni položaj. Namesto leta 1600 zato nekateri jemljejo leto 1603 kot začetek obdobja Edo. Drugače kot Oda Nobunaga in Tojotomi Hidejoši je bil Iejasu dovolj daljnoviden, da je položaj za svoje potomce zagotovil. 1605 je zato predal naziv Šoguna svojemu sinu Hidetadi, vendar je iz ozadja dalje trdno držal politične niti države v svojih rokah. Odtlje je s svojo politiko meril na krepitev obstoječih razmerij moči in odstranjevanje možnih virov spora. Med njih je spadal krščanski misijon, ki tako kot evropski trgovci, ni imel kakšnega posebnega vpliva, pa tudi potomci Hidejošija, ki so živeli v trdnjavi Osaka.

Obeh problemov se je Iejasu v visoki starosti nad 70 let lotil strogo in brez usmiljenja. Še leta 1613 je poslal na pot diplomatsko misijo, ki jo je vodil Hasekura Tsunenaga , ki je obiskala Mehiko in papeža v Rimu. Istega leta pa je popolnoma prepovedal krščansko misijonarjenje ( Bateren tsuihōrei), in izselil, kasneje tudi usmrtil, vse krščanske Daimje. 1614 je Iejasu našel šibek izgovor za ukrepe proti dedičem Hidejošija. 1615 so čete šogunata prešle v odločilni napad na grad Osaka. Po njegovem padcu sta se Hidejori in njegova mati odločila za samomor. Njegov sin Kunimacu je bil usmrčen, čeprav je bil potomec Iejasujeve vnukinje in tako po krvi član klana Tokugava.

Posmrtni vpliv[uredi | uredi kodo]

Iejasujeva urna v templju Tōshō-gū

Leto kasneje, 1. junija leta 1616, je Iejasu mrl naravne smrti Ieyasu,v gradu Sumpu, to je v trdnjavi klana Imagava, kjer je kot talec preživel svoje otroštvo. Kot vse ostalo je kot se zdi dobro pripravil tudi svojo smrt. Kot sta mu svetovala njegova verska svetovalca Tenkai in južno , si je dal prikrojiti obred, po katerem kot božanstvo Tošo Daigongen ( 東 照 大 権 現) dalje bedi nad usodo svoje družine in države. Njegov vnuk Jemicu, tretji Tokugava šogunu, je razkošno razširil kult Iejasuja in njegov mavzolej. Zgrajeno je mogoče še danes občudovati v Tosho-gu svetišču v mestu Nikko, kjer sta (vsak v svojem svetišču) pokopana Iejasu in njegov vnuk.. Na Japonskem so mu posvečena številna svetišča (t. i. Tosho-gu). Poleg teh svetišč Tosho-gu je Iejasu kot Kami predmet čaščenja tudi v drugih Šinto svetiščih, kot so Iga Hachiman-gu v Okazaki Tatsuki svetiščev Okazakiju in drugih manjših svetiščih, kot so svetišče (Čičibu, Prefektura Saitama), Tri gore Deva v Hie Taiša]], svetišče Mitake, prefektura Jamanaši, in tempelj Micumine v prefekturi Saitama.

Šogunat, ki ga je ustanovil Iejasu Tokugava, je preživel do srede 19. stoletja. Kljub temu, ali morda prav zaradi stroge izolacionalistične politike ( 鎖 国 政策, sakoku Seisaku , dobesedno: politični ukrep za izolacijo državo ) dinastije Tokugava navzven in zaradi policiji podobnega nadzora prebivalstva so ti časi pomenili dolgo obdobje notranje stabilnosti in kulturne blaginje.

Iejasu v zabavni kulturi[uredi | uredi kodo]

  • Zgodba o vzponu Iejasuja je ena izmed najbolj znanih in priljubljenih v japonski zgodovini.
  • Srečamo jo v romanu Šogun : njen avtor James Clavell je za opis glavne osebe, Šoguna Toranaga, imel vzor je Iejasuju. Anglež William Adams (japonsko ime Miura Andžin ), ki ga je Iejasu dvognil med samuraje, je v romanu ovekovečen kot John Blackthorne.
  • Epski boj Iejasuja s Takedo je predmet filma Kagemuša, ki ga je posnel Akira Kurosawa .
  • Priljubljena japonska pesem:
»Kaj storiti, če ptica noče peti?«
Nobunaga odgovori: »Ubij jo!« 
Hidejoši odgovori »Prebudi v njej željo, da zapoje.«
Iejasu odgovori: »Počakaj.«
  • Priljubljena je tudi šala o treh ustanoviteljih države, ko se dobijo na pripravo pecivo iz riža moči: Nobunaga zbrca riš v kašo, Hidejoši ga obrne, Iejasu pa poje.
Speča mačka (nemuri neko) v templju Tōshō-gū
  • V templju Tošogu je nad vrati pred njegovim grobom Ikulptura mačke, ki (navidez?) spi. Pravijo, da je kipar Hidari Jingoro s tem skušal namigniti na njegov lokavi značaj.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • A. L. Sadler: The maker of modern Japan: the life of Tokugawa Ieyasu, Rutland, Vermont: Tuttle 1981, ISBN 0-8048-1297-7
  • Conrad Totman: Tokugawa Ieyasu, shogun: a biography, San Francisco: Heian International, 1983, ISBN 0893462101
  • Willem Jan Boot: „The death of a shogun: deification in early modern Japan“, In John Breen und Mark Teeuwen (Hg.), Shinto in History – Ways of the Kami, Curzon, London 2000, ISBN 0-7007-1172-4, S. 144–166.

Spletne povezave[uredi | uredi kodo]