Točka G

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Pogled na vaginalni vhod (introitus vaginae) in Gräfenbergovo cono (točko G), ki naj bi ležala znotraj vagine ob straneh kazalcev

Točka G, tudi G-točka ali Gräfenbergova cona, naj bi bila erogena cona v vagini. Poimenovana je po Ernstu Gräfenbergu, nemškem zdravniku, ki jo je leta 1950 v nekem članku opisal kot »«erogeno cono v sprednji vaginalni steni, vzdolž sečnice, ki pri spolnem draženju nabrekne«. Točka G kot anatomsko jasno opisana in običajno prisotna struktura je danes z znanstvenega vidika vprašljiva in jo večina učbenikov anatomije ne omenja. Točka G in tudi točka A naj bi bili v področju Halbanove fascije ali septum vesicovaginale, ki leži med vagino in mehurjem. Pri nekaterih ženskah draženje točke G hitro privede do orgazma, druge pa se na njeno draženje slabše odzivajo ali sploh ne. Točka G se pri ženskah kot erogena cona aktivira šele po določenem vzburjenju. Poleg tega nekatere raziskave kažejo na pomen spodbujanja točke G pri porodu.[1][2]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Reinier de Graaf je leta 1672[3] kot prvi opisal žensko ejakulacijo in pri tem omenil posebej občutljivo območje sprednje, ventralne stene nožnice, ki ga je primerjal s prostato pri moškem. To območje je pozneje znova odkril nemški ginekolog Ernst Gräfenberg pri iskanju ženskega centra zadovoljitve.[4] Žensko ejakulacijo med spolnim odnosom je omenjal tudi angleški porodničar in zdravnik William Smellie.[5]

Anatomija[uredi | uredi kodo]

Mala vestibularna žleza (Skenova žleza[6])[7][8][9][10] s točko G, ležečo v periuretralnem vezivnem tkivu, skica v sagitalni ravnini

Točka G leži na sprednji steni nožnice približno pet centimetrov od vhoda v nožnico. Ima obliko sploščene poloble s premerom približno pol centimetra in vdrtino v sredini. V področju točke G po Gräfenbergu leži prostata feminina, katere žlezno tkivo pri spolnem draženju proizvaja izločke in jih lahko pri ženski ejakulaciji večkrat pulzirajoče izbrizga. Pri tem gre za tako imenovane male vestibularne žleze, ki ležijo v okolici sečnice. Ker jih je proučeval ginekolog Alexander Skene, jih imenujemo tudi Skenove žleze.[11]

Značilnost točke G je, da je tkivo na tem mestu grobo, rebrasto ali čvrsto, preostala stena nožnice pa je gladka. Oblika, velikost in občutljivost lahko močno variirajo. Vrsta potrebnega draženja ni odvisna samo od fiziološke strukture, morfologije in anatomije, ampak tudi od naučenih reakcijskih vzorcev.[12] Za dosego orgazma ima pri ženskah posebno vlogo predvsem draženje klitorisa (imenovanega tudi točka C). Žensko zadovoljuje tudi draženje erogenih con ob točki G, kot sta točka A in tkivo okrog ustja ženske sečnice (točka U). Orgazem, dosežen zgolj z draženjem erogenih con v vagini, imenujemo vaginalni orgazem. Ni jasno, ali se razlikuje od klitorisnega orgazma.

Kritika[uredi | uredi kodo]

O stališču, da je točka G anatomsko jasno opredeljena in praviloma prisotna struktura, se v znanosti še razpravlja. V večini učbenikov anatomije točka G ni našla mesta.

Terence M. Hines, psiholog na univerzi New Yorker Pace University, je prišel leta 2001 v članku The G-Spot: a modern gynecological myth v reviji American Journal of Obstetics and Gynaecology do zaključka: »Dokazi o dejanskem obstoju točke G so mnogo prešibki. Naknadne anatomske in biokemijske raziskave niso podprle anatomskih opazovanj in študij primerov na podlagi majhnega števila preskušank.«

Študija, ki so jo na Kraljevem kolidžu londonske univerze opravili na dvojčicah, je na primer prišla do naslednjega zaključka: »Mit o točki G je zgolj produkt medijev in spolnih terapevtov. Če že, obstaja zgolj v glavi, odvisno od značaja ženske. To tudi nima ničesar opraviti s prehrano ali vajami.«[13]

Obstoj točke G se že dolgo uporablja kot pomembna utemeljitev vaginalnega orgazma kot edinega upravičenega, saj naj bi ga bilo mogoče doseči samo z draženjem s penisom pri spolnem odnosu. V nasprotju s predhodnimi predpostavkami sodobne znanstvene raziskave kažejo, da lahko od 70 do 80 odstotkov žensk doseže orgazem samo z draženjem klitorisa. Iz empiričnega stališča lahko predpostavimo, da večina žensk ne more doseči orgazma samo s prodiranjem penisa v vagino. Orgazmi, ki jih izzove draženje klitorisa, so lažje dosegljivi, saj ima glans klitorisa veliko več senzoričnih živčnih končičev kot kateri koli drug del človeškega telesa. Sprejemanje klitorisnega orgazma in eksplicitnega zunanjega draženja sta bila pomemben mejnik pri emancipaciji žensk.[14]

Ojačanje točke G[uredi | uredi kodo]

Pri ojačanju točke G[15] (tudi »avgmentacija točke G« ali »G-shot«) se točka G poveča in senzibilizira s kolagenom, s čimer se prehodno poveča spolno poželenje spolno aktivnih žensk. Učinek naj bi trajal samo šest mesecev. Koristi sicer niso proučevali, poseg pa je povezan s tveganji, kot so npr. okužba, disparevnija ali brazgotinjenje.[16] Alternativa brez tveganja so vaginalne kroglice, ki krepijo mišice medeničnega dna in povečujejo tudi sposobnost orgazma.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Martina Eirich: G-Punkt und Geburt. DHZ 06/2005
  2. Matthias David,; Frank C. K. Chen, Jan-Peter Siedentopf: Ernst Gräfenberg: Wer (er)fand den G-Punkt? Dtsch Arztebl 2005; 102(42): A-2853 / B-2407 / C-2270 PDF
  3. Reinier de Graaf: De mulierum organis in generationi inservientibus tractatus novus. Tractatus novus demonstrans tam homines et animalia caetera omnia, quae viviparadicuntur, haudminus quam vivipara ab ovo originem ducere. Leiden 1672.
  4. Kenneth Mah, Yitzchak M. Binik: The nature of human orgasm: A critical review of major trends. Clinical Psychology Review, Vol. 21, No. 6, S. 823–856, 2001 PDF
  5. Joanna B. Korda, Sue W. Goldstein, Frank Sommer: The History of Female Ejaculation. 2010 International Society for Sexual Medicine, J Sex Med 2010;7:1965–1975 PDF
  6. Alexander J. C. Skene: The anatomy and pathology of two important glands of the female urethra. William Wood & Co, New York 1880. [1]
  7. Milan Zaviacic, R. J. Ablin: The female prostate and prostate-specific antigen. Immunohistochemical localization, implications of this prostate marker in women and reasons for using the term "prostate" in the human female. Histology and Histopathology, Vol 15, No 1 (2000) [2]
  8. Model malih vestibularnih žlez iz voska. Zaviacic idr. [3]
  9. Model malih vestibularnih žlez. Zaviacic idr. [4]
  10. Milan Zaviacic, Beverly Whipple: Update on the Female Prostate and the Phenomenon of Female Ejaculation. The Journal of Sex Research Vol. 30, No. 2 (May, 1993), 148–151
  11. H. Ümit Sayin: Doors of Female Orgasmic Consciousness: New Theories on the Peak Experience and Mechanisms of Female Orgasm and Expanded Sexual Response. NeuroQuantology (November 2012) 10(4):692-714 DOI: 10.14704/nq.2012.10.4.627, siehe S. 697 [5]
  12. Adam Ostrzenski: Anatomic documentation of the G-spot complex role in the genesis of anterior vaginal wall ballooning. European Journal of Obstetrics & Gynecology and Reproductive Biology, (2014), 1–6 [6]
  13. Tim Spector. "Forscher können den G-Punkt nicht finden". Die Welt. Pridobljeno dne 2010-01-13. 
  14. Teorija ženskega orgazma s štirimi živci in šestimi potmi. Pri nastanku ženskega orgazma je udeleženih vsaj šest poti – refleksnih lokov. Sramnični, medenični, hipogastrični, interkostalni in vagusni živec tvorijo glavni živčni sistem. Poleg tega sta udeleženi vsaj dve oksitocinski poti, pri katerih deluje oksitocin kot živčni prenašalec in kot hormon. Pri razširjenih orgazmih in ESR-orgazmih se aktivira več kot ena refleksna pot in izzove razširjeni orgazem, k natanku EO- ali ESR-orgazma pa prisepvajo še številne druge poti.[7]
  15. "THE G-SHOT". 7. maj 2003. Pridobljeno dne 2019-08-06. 
  16. Committee on Gynecologic Practice, American Congress of Obstetricians and Gynecologists (September 2007). "ACOG Committee Opinion No. 378: Vaginal "rejuvenation" and cosmetic vaginal procedures.". Obstetrics and Gynecologz 110 (3): 377–378. PMID 17766626. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]