Tinitus

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Tinitus
Specialnostotorinolaringologija, avdiologija
Klasifikacija in zunanji viri
MKB-10H93.1
MKB-9388.3
DiseasesDB27662
MedlinePlus003043
eMedicineent/235
MeSHD014012

Tinítus ali šumenje v ušesu (latinsko tinnitus, tinnitus auris) pomeni zaznavanje zvoka, kadar ni prisoten noben zunanji zvok.[1] Pogosto ga opisujejo kot zvonenje, lahko pa tudi kot klikanje, piskanje ali tuljenje.[2] V redkih primerih so slišni nejasni glasovi ali glasba.[3] Zvok je lahko tih ali glasen, nizkofrekvenčen ali visokofrekvenčen in izvira iz enega ušesa ali obeh.[2] Večinoma se pojavi polagoma.[3] Pri nekaterih ljudeh povzroča depresivnost, anksioznost ali motnjo koncentracije.[2]

Tinitus ni bolezen, temveč simptom, ki je lahko posledica različnih vzrokov. Med najpogostejšimi vzroki je s hrupom povzročena izguba sluha. Drugi vzroki so okužbe ušesa, bolezni srca in žilja, Ménièrova bolezen, možganski tumorji, stres, izpostavljenost nekaterim zdravilom, predhodna poškodba glave in ušesno maslo.[2][4] Pogostejši je pri ljudeh z depresivno simptomatiko.[3]

Diagnoza tinitusa običajno temelji na subjektivnem opisu (tj. subjektivni tinitus). Na voljo so različni vprašalniki, s katerimi je mogoče ocenjevati vpliv tinitusa na človekovo življenje.[3] Diagnostika pogosto vključuje tudi avdiogram in nevrološki pregled.[1][3] V nekaterih primerih se opravi medicinsko slikanje, npr. z magnetno resonanco. Drugi testi so na voljo, če se tinitus pojavlja z enakim ritmom kot srčni utrip. Občasno se lahko zvok sliši tudi s stetoskopom; takrat govorimo o objektivnem tinitusu.[3]

Preprečevanje tinitusa vključuje izogibanje glasnemu hrupu.[2] Ob ugotovljenem osnovnem vzroku zdravimo osnovni vzrok,[3] sicer se uporablja pogovorna terapija.[5] Nekaterim bolnikom pomagajo masker tinitusa ali slušni pripomočki.[2] Učinkovita zdravila leta 2013 še niso bila na voljo.[3] Tinitus je pogost, pojavlja se pri 10–15 % ljudi. Večina ga dobro prenaša; močneje ovira le 1–2 % ljudi.[5] Beseda tinitus izvira iz latinske besede tinnīre, kar pomeni »zvoniti«.[3]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Levine, RA; Oron, Y (2015). »Tinnitus«. Handbook of Clinical Neurology. 129: 409–31. doi:10.1016/B978-0-444-62630-1.00023-8. PMID 25726282.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 »Tinnitus«. september 2014. Pridobljeno 22. maja 2015.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 3,6 3,7 3,8 Baguley, D; McFerran, D; Hall, D (9. november 2013). »Tinnitus«. The Lancet. 382 (9904): 1600–07. doi:10.1016/S0140-6736(13)60142-7. PMID 23827090.
  4. Han BI; Lee HW; Kim TY; Lim JS; Shin KS (Marec 2009). »Tinnitus: characteristics, causes, mechanisms, and treatments«. J Clin Neurol. 5 (1): 11–19. doi:10.3988/jcn.2009.5.1.11. PMC 2686891. PMID 19513328.
  5. 5,0 5,1 Langguth, B; Kreuzer, PM; Kleinjung, T; De Ridder, D (september 2013). »Tinnitus: causes and clinical management«. Lancet Neurology. 12 (9): 920–30. doi:10.1016/S1474-4422(13)70160-1. PMID 23948178.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • »Tinnitus«. London, UK: Deafness Research UK. 22. oktober 2012. Pridobljeno 2. novembra 2012. Informacije o tinitusu in zadnjih opravljenih raziskavah.