Teodozijev zakonik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Teodozijev zakonik (latinsko Codex Theodosianus) je zbir zakonov krščanskih cesarjev Rimskega cesarstva, ki so bili izdani po letu 312. Delovno skupino za zbiranje zakonov sta ustanovila cesar Teodozij II. in njegov socesar Valentinijan III. 26. marca 429.[1][2] Zakonik je bil objavljen 15. februarja 438 in začel veljati 1. januarja 439. [1]

Glavni namen Zakonika je bil boljši pregled nad zakonskimi akti poznega cesarstva (321-429), ki so do začetka 5. stoletja postali neobvladljivi.[3]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

26. marca 429 je cesar Teodozij II. napovedal senatu v Konstantinoplu, da namerava sestaviti delovno skupino, ki bo zbrala vse zakonske predpise (leges) od vladavine cesarja Konstantina I. do Teodozija II. in Valentinijana III.. Leta 429 je začelo v dveh delovnih skupinah delati dvaindvajset učenjakov, ki so v devetih letih sestavili tako imenovani Teodozijev zakonik.[4] Vodja obeh skupin je bil pravnik, prefekt in konzul Antioh Huzon iz Antiohije.[5]

Zakonik je obsegal 16 knjig, ki so vsebovale več kot 2500 predpisov, izdanih od leta 313 do 437. Predpisi so obravnavali politične, socialno-ekonomske, kulturne in verske zadeve[6] in so veljali za celo cesarstvo.

Objavljena sta bila tudi Codex Gregorianus, zbirka cesarskih aktov, izdanih v letih 291-294,[1] in Codex Hermogenianus, okrnjena zbirka prepisov iz leta 295.[1]

Uredniki so med zbiranjem zelo obsežnega gradiva pogosto naleteli na več kopij istega zakona in kasneje spremenjena izvirna besedila.[7]

Po šestih letih dela je leta 435 nastala prva različica zakonika, ki ni bila objavljena. Zakonik so še razširili in dokončali leta 438[8] in ga poslali v potrditev senatoma v Konstantinoplu in Rimu.

Vsebina[uredi | uredi kodo]

Zakonik je bil napisan v latinščini in je vseboval termina konstantinopelski in rimski po Konstantinovi in prvotni rimski prestolnici v Italiji.[9] Ker so bile v tistem času vroče verske polemike z arijani, je obravnaval tudi pravovernost v krščanstvu in vseboval kar 65 odlokov,[10] naperjenih proti heretikom.

Teodozij je prvotno nameraval zbrati samo postklasične splošne zakone (constitutiones principum, leges generales) od Konstantina dalje, ki bi se uporabljali kot priloga Codexa Gregorianus in Codexa Hermogenianus. Zakonik naj bi v prilogah vseboval mnenja in zapise antičnih rimskih pravnikov, podobno kot kasnejši Justinijanov zakonik. Načrt se je izkazal kot preobsežen, zato se je Teodozij osredotočil samo na zakone, ki so bili objavljeni od Konstantina do časa, v katerem je zbirka nastajala. Posledice te odločitve se kažejo v veliki razliki med Teodozijevim in kasnejšim Justinijanovim zakonikom Corpus Iuris Civilis, ki je bil objavljen približno sto let kasneje.

Krščanstvo[uredi | uredi kodo]

Teodozij je poleg razjasnitev nejasnosti in poenostavitve zakonika poskušal tudi utrditi krščanstvo kot državno vero, potem ko je bilo pod Konstantinom dekriminalizirano. Sveti Avguštin v svojem delu De civitate Dei (O Božjem mestu) na vso moč hvali Teodozijevega starega očeta Teodozija Velikega kot "krščanskega vladarja, katerega pobožnost se je izrazila v zakonih, ki jih je izdal (njegov vnuk) v korist katoliške cerkve".[11]

Teodozijev zakonik na primer jasno določa, da se morajo vsi pravni postopki v Velikem tednu prekiniti in da morajo biti vsa sodišča v teh petnajst dneh zaprta[12]

Viri[uredi | uredi kodo]

Prvih pet knjig ohranjenega Teodozijevega zakonika izvira večinoma iz dveh starejših rokopisov. Prvi je Torinski rokopis, ki vsebuje 43 med seboj večinoma nepovezanih folijev.[13] Drugi je Alarikov brevir, iz katerega je velik del izvirnega besedila vključen v 1. knjigo Zakonika.[13] Tudi drugi del Zakonika, knjige 6-16, se v veliki meri naslanja na omenjena vira.

Knjige 6-8 so se ohranile v besedilu dokumenta, znanega kot Parsinus 9643,[14] ki je skupaj z nekaj drugimi deli Zakonika krožil po zgodnjesrednjeveških francoskih knjižnicah. Dokument je shranjen v Vatikanu pod oznako Vat. Reg. 886.[14]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 "Codex Theodosianus", Oxford Dictionary of Byzantium, Oxford University Press, New York & Oxford, 1991, str. 475, ISBN 0195046528
  2. LacusCurtius • Roman Law — Theodosian Code, Smith's Dictionary, 1875.
  3. Martin, str. 510.
  4. Lenski, str. 337-340.
  5. Antiochus Chuzon, The Oxford Classical Dictionary, Oxford University Press, 2012. pridobljeno dne 15 novembra 2013.
  6. Matthews, str. 10-18.
  7. Clifford, str. 200.
  8. Alexander, str. 191.
  9. Tituli Ex Corpore Codici Theodosiani.
  10. C. Mango (2002), Oxford History of Byzantium, Oxford, Oxford University Press, str. 105.
  11. Matthew, str. 8.
  12. Teodozijev zakonik, 1. ii. tit. viii.
  13. 13,0 13,1 Matthews, str. 87.
  14. 14,0 14,1 Matthews, str. 86.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • ACTI, Auxilium in Codices Theodosianum Iustinianumque investigandos, Iole Fargnoli , LED Edizioni Universitarie, Milano, 2009, ISBN 978-88-7916-403-0.
  • M.C. Alexander (1995), The Theodosian Code, Law and History Review, University of Illinois Press, 13 (1), str. 190–192.
  • W. W. Buckland (1993), A Textbook of Roman Law from Augustus to Justinian, Cambridge, Cambridge University Press, str. 37–38.
  • N. Lenski (2003), Laying Down the Law, A Study of the Theodosian Code by John Matthews, The Classical Journal, The Classical Association of the Middle West and South, Inc., 98 (3), str. 337–340.
  • S.D. Martin, (1995), The Theodosian Code by Jill Harries, The American Journal of Legal History, Temple University, 39 (4). str. 510–511.
  • J.F. Matthews (2000), Laying Down the Law: A Study of the Theodosian Code, New York, NY: Yale University Press.
  • O. Tellegen-Couperus (1993), A Short History of Roman Law, New York, Routledge, str. 138–141.
  • Codex Theodosianus, Liber V, Turnout, Brepols, 2009.