Tempelj Artemide Ortije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Tempelj Artemide Ortije
Ὀρθία
Splošni podatki
Tipantični tempelj
Arhitekturni slogpredklasika
Lokacijaantična Šparta, Grčija
Trenutni najemnikimuzej
Začetek gradnje10. st. pr. n. št.
Dokončano8. st. pr. n. št., 570 pr. n. št.
obnova 2. in 3. st. n. št.

Tempelj Artemide Ortije (grško Ὀρθία) je bil zgrajen v arhajskem obdobju stare Grčije. V klasični dobi je bil posvečen Artemidi in je eden najpomembnejših religijskih krajev v antični Šparti.

Tempelj[uredi | uredi kodo]

Tempelj Artemide Ortije pri Šparti na Peloponezu

Kult Ortije (grško Ὀρθία = pokončna) [1] je bil skupen za štiri naselja, iz katerih je nastala najstarejša Šparta: Limne, Pitana, Kinosura in Mesana. Kronološko gledano se je kult verjetno razvil po kultu Atene Polioũchos (Πολιοῦχος = "zaščitnica mesta") ali kot Chalkíoikos (Χαλκίοικος = "iz bronaste hiše").

Tempelj je v naravni kotlini med naseljem Limne in zahodno obalo reke Evrotas, zunaj antične Šparte, skoraj povsem zunaj poplavnih vod reke. Najstarejše najdbe, fragmenti keramike iz pozne temne dobe kažejo, da je bilo to kultno mesto v 10. st. pr. n. št. in ne prej. [2] Kult so prvotno častili na pravokotnem zemeljskem oltarju, vzdignjenem od tal, nastalem iz slojev pepela po dolgoletnem žrtvovanju na istem kraju. Na začetku 8. st. pr. n. št. je bil postavljen poseben temenos, obložen s kamenjem iz reke Evrotas in obkrožen s trapezoidnim zidom. Tedaj je bil postavljen tudi žrtvenik iz lesa in kamenja, zgrajen je bil tudi tempelj.

Drugi tempelj je bil zgrajen 570 pr. n. št., ko sta vladala špartanska kralja Leon in Agazikles, saj so vojaški uspehi zagotovili potrebna sredstva. Zemljišče je bilo dvignjeno in utrjeno. Na podlagi iz peska iz reke sta bila iz apnenca zgrajena žrtvenik in tempelj, obrnjen proti isti smeri kot starejša zgradba. Ta drugi tempelj je bil v celoti obnovljen v 2. st. pr. n. št., žrtvenik pa zamenjan šele v 3. st. n. št., ko so Rimljani tukaj zgradili amfiteater za "turiste", ki so prihajali gledat obred bičanja (diamastigosis).

Kult[uredi | uredi kodo]

Primitivni elementi v kultu[uredi | uredi kodo]

Arhaična (preklasična) podoba boginje iz slonovine, votivno darilo (Narodni arheološki muzej, Atene), morda kaže kultno podobo

Kult Ortije prvotno ni bil antropomorfen in je starejši od olimpske religije. Na najstarejših napisih se omenja samo Orthia. [3]

Ortijin kult se je razvil okoli hoanona, tj. prastarega lesenega kipa ("idola"), ki je bil "žejen ljudske krvi", izvira iz Tavride, od koder sta ga po Evripidu odnesla Orest in Ifigenija. Tam, kje je bil tempelj, so našli podobe, izrezane iz slonovine v orientalskem slogu, ki kažejo krilato boginjo, ki v vsaki roki drži po eno žival ali ptico kot gospodarica živali (Πότνια Θηρῶν); menijo, da so artefakti lokalne izdelave. [4]

Pavzanias opisuje, kako je nastal običaj ritualnega bičanja (diamastigosis):

In naslednja dejstva so zame dokaz, da je Ortija iz Lakedajmona prav ta leseni kip, ki so ga prinesli barbari. [5] Prvič, Astrabak in Alopek, sinova Irbe, ki je bil sin Amfistena in vnuk Amfikla, Agidovega sina, sta znorela, ko sta našla ta kip. Drugič, ko so špartanski Limnečani, Kinosurijci in prebivalci Mesane in Pitane žrtvovali daritve Artemidi, so se sprli in prelila se je kri. Ker so bili mnogi ubiti na oltarju, so preživeli zboleli. Zaradi teh težav so dobili sporočilo iz preročišča, naj boginjin oltar poškropijo s človeško krvjo. Žrtve so določali z žrebom, a je Likurg spremenil ta običaj v bičanje fantov in na ta način so oltar poškropili s človeško krvjo. Poleg teh mladih fantov je stala svečenica, ki je držala lesen kip: kip je bil lahek zato, ker je bil majhen. Toda če so bičarji udarjali zadržano in premišljeno zaradi lepote mladeniča ali njegovega ugleda, je kip nemudoma postal težji in svečenica ga je s težavo držala. Za to je obtožila bičarje in govorila, da se zaradi njih upogiba pod obremenitvijo. Tako se je neprestano, še od žrtev na Tavridi, kipa nenehno držala želja po človeški krvi. Klicali so jo ne samo Ortija (pokončna), temveč tudi Ligodesma (Λυγοδέσμα "z vrbo zvezana"), ker so jo našli v vrbovi krošnji in vrbova veja, ki se je ovijala okoli kipa, ga je držala pokonci."

– Pavzanias, Opis Helade, III, 16, 9–11, prev. Ljiljana Vulićević [6]

Plutarh meni, da je ta obred posledica dogodka iz grško-perzijskih vojn:

Nekateri pripovedujejo, da so tudi kralja Pavzanija, ki je daleč od bojnih vrst daroval žrtev in molil, nenadoma napadli neki Lidijci in začeli krasti in razmetavati darove, a on in njegovo spremstvo, ki niso imeli orožja, so jih začeli udarjati s palicami in biči. Od tod izhaja tudi današnji mimetični prikaz tega napada, ki kaže bičanje mladcev okoli žrtvenika (Artemidinega) v Šparti in potem v sprevodu Lidijcev.

– Plutarh, Uporedni životopisi, "Aristid", 17. 8, prev. Miloš N. Đurić [7]

Razen obrednega bičanja je kult vključeval tekmovanje v plesu med posameznimi mladeniči in dekliškim zborom. Mladeniči so za nagrado dobili srpe, kar kaže poljedelski izvor kulta.

Votivni darovi pričajo o priljubljenosti tega kulta: najdene so glinene maske, ki predstavljajo like starih in grdih žensk [8] ali hoplitov, pa tudi kipce iz svinca in terakote, ki prikazujejo moške in ženske like, kako igrajo na piščal, liro ali činele ali kako jezdijo konja.

Krilata Artemida[uredi | uredi kodo]

Arhajska krilata Artemida je prikazana na mnogih votivnih darilih od 8. do 6. st. pr. n. št., najdlje se je zadržala tukaj v liku Artemide Ortije. Napisi na votivnih darilih so namenjeni Ortiji ali Artemidi Ortiji, nikoli pa samo Artemidi.

Sveti votivni darovi kažejo doprsne kipe živali, Narodni arheološki muzej, Atene

Diamastigosis[uredi | uredi kodo]

Kult Ortije je povod za διαμαστίγωσις /diamastigosis (od διαμαστιγῶ / diamastigô, "za oster bič"), ko so bičali éfēbeje (grška beseda za adolescenta), kot pišejo Plutarh, Ksenofont, Pavzanias in Platon. Sir, ki je bil zložen na oltarju, so varovali odrasli z biči. Mladeniči naj bi ga poskušali dobiti med bičanjem. Vsaj do rimskega obdobja je svečenica nadzorovala moč bičanja; po Pavzaniasu je med obredom nosila hoanon in če je postal pretežek, je okrivila bičarje, da bičajo prenežno.

V rimskem obdobju je po Ciceru obred postal krvav spektakel, včasih do smrti, a gledalci so prihajali iz vsega cesarstva. V ta namen je bil v 3. stoletju zgrajen amfiteater za gledalce. Libanij je zapisal, da je spektakel privabljal radovedneže še v 4. stoletju.

Izkopavanja[uredi | uredi kodo]

Najdišče je izkopala Britanska arheološka šola (British School of Archaeology) med svojimi izkopavanji v Lakoniji v letih 1906–1910. Ko se je za neizkopano zdelo, da je le uničeno rimsko gledališče, so kraj oplenili po ustanovitvi sodobne Šparte leta 1834. Arheologi pod vodstvom R.M. Dawkinsa so hitro našli dokaze grške naselitve. Dawkins piše: "Rimsko gledališče je bilo enostavno za zaščito ... velika količina starih predmetov, ki so zagledali luč, so iz antične Šparte, in imajo velik pomen." Dolgo, neprekinjeno zaporedje arheoloških slojev je bilo razkrito. Medtem ko je večina pomembnih najdb v lokalnem in narodnem muzeju v Atenah, je pomemben del izkopanega materiala končal v Britanskem muzeju. [9]

Po petletnem izkopavanju je Dawkins leta 1910 objavil A History of the Sanctuary. Močan poudarek je bil na stratigrafiji. 1924–1928 je bilo v raziskovanje v Šparti vključeno tudi čiščenje tega območja.

Doprsni kip boginje iz slonovine; votivno darilo, Narodni arheološki muzej, Atene

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Orthesia is a variant (Robbins 1982:302f); she is also called Lygodesma. The connection with orthos, "right", is clear (Rose in Dawkins 1929:400)
  2. No Helladic or Mycenaean levels existed at the site (Rose in Dawkins 1929:339.
  3. There are several variant spellings, such as "Orthria"; the lyric poet Alcman (Parthénies, I, v. 61), called her "Aotis".
  4. Rose, u: Dawkins (1929), str. 400
  5. Lirski pesnik Alkman jo je imenoval "Aotis" (Partenij, I, 61).
  6. Pausanija, Opis Helade, III, 16, 9―11.
  7. Plutarh, Aristid, 17, 8.
  8. Cermanović-Kuzmanović, Aleksandrina; Srejović, Dragoslav, Rečnik grčke i rimske mitologije, Savremena administracija, Beograd, 1992., s.v. Artemida, str. 55.
  9. British Museum Collection [1]

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • P. Bonnechère, "Orthia et la flagellation des éphèbes spartiates : un souvenir chimérique de sacrifice humain", Kernos, 6 1993, pp 11–22
  • Paul Cartledge, Sparta and Lakonia. A Regional History 1300 to 362 BC. Routledge, New York, 2002 (2nd edn) ISBN 0-415-26276-3
  • R.M. Dawkins (dir.), The Sanctuary of Artemis Orthia at Sparta, Journal of Hellenic Studies, supplement no. 5, London, 1929 Chapter XII, "The cult of Orthia", is by H. J. Rose. (On-line text)
  • Henri Jeanmaire, Couroi et Courètes : essai sur l'éducation spartiate et sur les rites d'adolescence dans l'Antiquité hellénique, Lille, Bibliothèque universitaire, 1939
  • Edmond Lévy, Sparte : histoire politique et sociale jusqu'à la conquête romaine, Seuil, "Points Histoire" collection, Paris, 2003 ISBN 2-02-032453-9
  • A. Spawforth, "Spartan Cults Under the Roman Empire", Philolakon: Lakonian Studies in Honour of Hector Catling, Jan Motyka Sanders ed., London, 1992
  • (špansko) A. Vegas Sansalvador, " Ϝορθασία, Ὀρθία y Ἄρτεμις Ὀρθία en Laconia", Emerita n° 64 (1996), pp 275–288.
  • Robbins, Emmet. "Heracles, the Hyperboreans, and the Hind: Pindar, "OL." 3", Phoenix 36.4 (Winter 1982), pp 295–305.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Koordinati: 37°04′59″N 22°26′06″E / 37.083°N 22.435°E / 37.083; 22.435