Pojdi na vsebino

Tek

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Tek je način gibanja, ki ljudem in drugim živim bitjem omogoča hitrejše premikanje. Tek je vrsta hoje, za katero je značilna tako imenovana zračna faza, v kateri so vsa stopala nad tlemi.[1] To je v nasprotju s hojo, kjer je ena noga vedno v stiku s tlemi, noge so večinoma ravne, težišče pa je obrnjeno nad nogo ali nogami v obrnjenem nihalu[2]. Značilnost telesa v teku, s stališča mehanike vzmetne mase je, da se spremembe v kinetični in potencialni energiji znotraj koraka pojavljajo hkrati, pri čemer shranjevanje energije dosežejo vzmetne kite in pasivna mišična elastičnost[3]. Izraz tek se lahko nanaša na katero koli vrsto hitrosti, od jogginga do šprinta.

Tek je pri ljudeh povezan z izboljšanim zdravjem in pričakovano življenjsko dobo[4].

Predpostavlja se, da so človeški predniki razvili sposobnost teka na velike razdalje pred približno 2,6 milijona let, verjetno zato, da bi lovili živali[5]. Tekmovalni tek se je razvil iz verskih festivalov na različnih področjih. Zapisi o tekmovanjih segajo do Iger Tailteann na Irskem med letoma 632 pr. N. Št. in 1171 pr. N. Št., medtem ko so bile prve zabeležene olimpijske igre leta 776 pr. N. Št.

Tek je znan kot najbolj dostopen šport na svetu.

Kot šport je razdeljen na discipline, razdeljene na razdaljo, ki včasih vključuje predmete kot so ovire in zapreke. Tekaška tekmovanja so tekmovanja, na katerih se ugotovi, kateri od tekmovalcev je sposoben preteči določeno razdaljo v najkrajšem času. Danes so tekmovalni tekaški dogodki jedro atletskega športa. Panoge so običajno razdeljene v več razredov, od katerih vsak zahteva bistveno različne atletske sposobnosti in vključuje različne taktike, metode treninga in vrste tekmovalcev.

Tekaška tekmovanja so najverjetneje obstajala večino zgodovine človeštva in so bila ključni del starodavnih olimpijskih iger kot tudi začetka sodobnih olimpijskih iger.

Grayson running the 4x100 200metres Helsinki2005

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Rubenson, Jonas; Heliams, Denham B.; Lloyd, David G.; Fournier, Paul A. (22. maj 2004). »Gait selection in the ostrich: mechanical and metabolic characteristics of walking and running with and without an aerial phase«. Proceedings of the Royal Society of London B: Biological Sciences. 271 (1543): 1091–1099. doi:10.1098/rspb.2004.2702. PMC 1691699. PMID 15293864.
  2. Biewener, A. A. 2003. Animal Locomotion. Oxford University Press, US. ISBN 978-0-19-850022-3, books.google.com
  3. Cavagna, G. A.; Saibene, F. P.; Margaria, R. (1964). »Mechanical Work in Running«. Journal of Applied Physiology. 19 (2): 249–256. doi:10.1152/jappl.1964.19.2.249. PMID 14155290.
  4. Pedisic, Zeljko; Shrestha, Nipun; Kovalchik, Stephanie; Stamatakis, Emmanuel; Liangruenrom, Nucharapon; Grgic, Jozo; Titze, Sylvia; Biddle, Stuart JH; Bauman, Adrian E; Oja, Pekka (4. november 2019). »Is running associated with a lower risk of all-cause, cardiovascular and cancer mortality, and is the more the better? A systematic review and meta-analysis«. British Journal of Sports Medicine: bjsports–2018–100493. doi:10.1136/bjsports-2018-100493. PMID 31685526.
  5. »Born To Run – Humans can outrun nearly every other animal on the planet over long distances«. Discover Magazine. 2006. str. 3.