Superkritično krilo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Konvencionalno krilo (zgoraj). Superkritično krilo (spodaj) ima manjšo hitrost na zgornji površini krila, valovni upor se pojavi kasneje in je manjši

Superkritično krilo je letalsko krilo posebej zasnovano, tako da se valovni upor (upor zaradi stiskanja zraka) pojavi kasneje in v manjšem obsegu. Superkritična krila imajo bolj ravno zgornjo površino in na zadnjem delu bolj zavito skeletnico. Superkritična krila so razvili v 1960ih pri NASI pod vodstovm Whitcomba. Testirali so jih na modificiranem North American T-2C Buckeye. Sprva so bila namenjena za uporabo na nadzvočnih letalih, danes pa se uporabljajo skoraj na vseh reaktivnih potniških letalih.

Eksperimentalna letala iz 1950-60ih s konvencionalnimi krili so telo težko dosegla hitrosti nad Mach 0,9. Pri teh hitrostih se je pojavil velik valovni upor, probleme so imeli tudi s stabilnostjo ("Mach tuck"). Pri superkritičnih krilih se valovni upor pojavi kasneje in v manjšem obsegu. Primeri modernih letal s tem krilom Airbus A300, Boeing 777 in vojaški McDonnell Douglas AV-8B Harrier II.

Eksperimentalni NASA TF-8A leta 1973

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]