Stremenska mišica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Stremenska mišica
Musculusstapedius.png
The medial wall and part of the posterior and anterior walls of the right tympanic cavity, lateral view.
Podrobnosti
IzvorWalls of pyramidal eminence
NarastiščeNeck of stapes
ArterijaStapedial branch of posterior auricular artery
ŽivecFacial nerve (nerve to stapedius)
AkcijeControl the amplitude of sound waves to the inner ear
Identifikatorji
LatinskoMusculus stapedius
MeSHD013198
TAA15.3.02.062
FMA49027
Anatomski izrazi za mišico

Stremenska mišica (latinsko musculus stapedius) je najmanjša mišica v človeškem telesu, ki stabilizira prav tako najmanjšo kost v človeškem telesu, tj. stremence (stapes). V dolžino meri okoli 4-5 mm, v širino pa 1–2 mm.[1]

Izvira iz stožčaste izbokline (eminentia pyramidalis) na zadnji strani bobnične votline in se narašča glavico stremenca (caput stapedis).

Mišico oživčuje vejica facialnega živca, tj. nervus stapedius.

Funkcija[uredi | uredi kodo]

Mišica duši tresljaje (vibracije) stremenca preko potezanja za glavico kosti. S tem preprečuje prevelike tresljaje kosti in s tem uravnava amplitudo zvočnega valovanja, ki se prenaša preko slušnih koščic iz zunanjosti v notranje uho. Tako tudi ščiti notranje uho pred preglasnimi zvoki, katere predstavljajo v glavnem lastni glasovi človeka.

Patologija[uredi | uredi kodo]

Ohromelost (paraliza) omogoča nihanje stremenca z večjo amplitudi kot običajno, kar povzroči hiperakuzo, tj. prevelika občutljivost na neznatno glasnost. Hiperakuzo v glavnem povzročata prevelika glasnost zvoka (npr. zvočniki na koncertnih prireditvah in eksplozije) in poškodbe glave, pa tudi kronične okužbe (infekcije) ušesa ter kirurški posegi ali zdravila/droge (npr. fenciklidin ali PCP)[2] z delovanjem na osrednje živčevje v smislu stranskih učinkov.[3]

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. Blevins, C.E. (1968). "Motor Units in the Stapedius Muscle". Arch. Otolaryngol. Vol. 87 no. 3. str. 249–254.
  2. Rappolt‌, R.T.; Gay, G.R.; Farris, R.D. (1980). "Phencyclidine (PCP) Intoxication: Diagnosis in Stages and Algorithms of Treatment". Vol. 16 no. 4. str. 509–529. doi:10.3109/15563658008989980. Navedi magazine zahteva |magazine= (pomoč)
  3. Hyperacusis Information Site. Pridobljeno 24.01.2010.