Stremenska mišica
| Stremenska mišica | |
|---|---|
The medial wall and part of the posterior and anterior walls of the right tympanic cavity, lateral view. | |
| Podrobnosti | |
| Izvor | Walls of pyramidal eminence |
| Narastišče | Neck of stapes |
| Arterija | Stapedial branch of posterior auricular artery |
| Živec | Facial nerve (nerve to stapedius) |
| Funkcija | Control the amplitude of sound waves to the inner ear |
| Identifikatorji | |
| Latinsko | Musculus stapedius |
| MeSH | D013198 |
| TA | A15.3.02.062 |
| FMA | 49027 |
| Anatomski izrazi za mišico | |
Stremenska mišica (latinsko musculus stapedius) je najmanjša mišica v človeškem telesu, ki stabilizira prav tako najmanjšo kost v človeškem telesu, tj. stremence (stapes). V dolžino meri okoli 4-5 mm, v širino pa 1–2 mm.[1]
Izvira iz stožčaste izbokline (eminentia pyramidalis) na zadnji strani bobnične votline in se narašča glavico stremenca (caput stapedis).
Mišico oživčuje vejica facialnega živca, tj. nervus stapedius.
Funkcija
[uredi | uredi kodo]Mišica duši tresljaje (vibracije) stremenca preko potezanja za glavico kosti. S tem preprečuje prevelike tresljaje kosti in s tem uravnava amplitudo zvočnega valovanja, ki se prenaša preko slušnih koščic iz zunanjosti v notranje uho. Tako tudi ščiti notranje uho pred preglasnimi zvoki, katere predstavljajo v glavnem lastni glasovi človeka.
Patologija
[uredi | uredi kodo]Ohromelost (paraliza) omogoča nihanje stremenca z večjo amplitudi kot običajno, kar povzroči hiperakuzo, tj. prevelika občutljivost na neznatno glasnost. Hiperakuzo v glavnem povzročata prevelika glasnost zvoka (npr. zvočniki na koncertnih prireditvah in eksplozije) in poškodbe glave, pa tudi kronične okužbe (infekcije) ušesa ter kirurški posegi ali zdravila/droge (npr. fenciklidin ali PCP)[2] z delovanjem na osrednje živčevje v smislu stranskih učinkov.[3]
Opombe in reference
[uredi | uredi kodo]- ↑ Blevins, C.E. (1968). »Motor Units in the Stapedius Muscle«. Arch. Otolaryngol. Zv. 87, št. 3. str. 249–254.[mrtva povezava]
- ↑ Rappolt, R.T.; Gay, G.R.; Farris, R.D. (1980). »Phencyclidine (PCP) Intoxication: Diagnosis in Stages and Algorithms of Treatment«. Zv. 16, št. 4. str. 509–529. doi:10.3109/15563658008989980.
{{navedi revijo}}: Sklic magazine potrebuje|magazine=(pomoč) - ↑ Hyperacusis Information Site Arhivirano 2010-03-07 na Wayback Machine.. Pridobljeno 24.01.2010.