Stratopedarches

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search


Stratopedarchēs (starogrško στρᾰτοπεδ-άρχηςpoveljnik ali gospodar tabora[a]) je bil od 1. stoletja pr. n. št. grški naziv visokega vojaškega poveljnika. V Bizantinskem cesarstvu se je pretvoril v uradniški naziv in nazadnje v častni naslov.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Izraz stratopedarh se je prvič pojavil v poznem 1. stoletju pr. n. št. na helenističnem Bližnjem vzhodu. Njegov nastanek ni jasen. Na nekaterih napisih se je uporabljal kot prevod za takratni rimski legionarski položaj praefectus castrorumprefekt tabora.[1] Od 1. stoletja n. št. se je uporabljal, čeprav redko, v širšem smislu za generale, se pravi kot sopomenka za nekdanjega stratega.[2] V Svetem pismu (Apostolska dela 28:16) se uporablja za pretorijanskega prefekta, se pravi poveljnika tabora in garnizije pretorijanske garde v Rimu, zgodovinar Evzebij pa piše o »stratopredarhu, ki ga Rimljeni imenujejo dux«.[3]

V srednjem bizantinskem obdobju (9.-12. stoletje) se je pojavil naziv stratopedon, ki se je nanašal bolj na vojsko na pohodu kot na vojaški tabor, naziv stratopedarchēs pa se je začel uporabljati za vrhovnega poveljnika. Izraz je dobil tehnični pomen leta 967, ko je cesar Nikifor II. Fokas (vladal 963-969) za stratopedarha imenoval evnuha Petra preden ga je poslal z vojsko v Kilikijo. Oikominidisov Taktikon, ki je bil napisan nekaj let kasneje, kaže na obstoj dveh stratopedarhov: enega za Vzhod (Anatolija) in enega za Zahod (Balkan). Z vzporejanjem dveh stratopedarhov z dvema domestikoma šol je Oikominidisa pripeljal do sklepa, da je bilo mesto stratopedarha uvedeno kot zamenjava za mesto domestika, ki jo bilo razervirano za evnuhe.[4][5] V 11. in 12. stoletju za tako ureditev ni več dokazov. Stratopedarh je postal eden od uradnih naslovov vrhovnih poveljnikov bizantinske armade, kar je razvidno s številnih pečatov.[4]

Okoli leta 1255 je cesar Teodor II. Laskaris (vladal 1254-1258) za svojega glavnega ministra in zaupnika Jurija Muzalona uvedel naslov megas stratopedarchēs (veliki poveljnik tabora).[6] Psevdo-Kodinova Knjiga uradnikov, napisana sredi 14. stoletja, uvršča megas stratopedarchēsa na sedmo mesto za cesarjem in med prōtostratōrja in megas primmikēriosa. Kodin trdi, da je bil zadolžen za oskrbovanje armade in imel štiri podrejene stratopedarhe: monokaballoi (μονοκάβαλλοι, konjenik) za konjenico, tzangratores (τζαγγράτορες, samostrelec), tzakōnes (Tzakones) za Cakone, palačno stražo, prvotno sestavljeno iz mornariških pešakov, in mourtatoi (μουρτάτοι), ki jih Kodin opisuje kot palačno stražo, vendar njihova vloga ni jasna.[4][7] V obdobju Paleologov je bil naslov [megas] stratopedarchēs kjub temu najverjetneje zgolj dvorni naslov, ki ni bil nujno pomenil vojaškega poveljnika.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Od starogrškega στρᾰτός: strătōs – vojska, armada + starogrško πέδον: pēdos – tla, prst, zemlja + starogrško ἀρχή: árhē – načelovanje, poveljevanje.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Applebaum 1989, str. 61–63.
  2. Kazhdan 1991, str. 1966.
  3. Evzebij. Cerkvena zgodovina, 9.5.2.
  4. 4,0 4,1 4,2 Kazhdan 1991, str. 1967.
  5. Oikonomides 1972, str. 334–335.
  6. Macrides 2007, str. 299.
  7. Bartusis 1997, str. 272–279.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Applebaum, Shimon (1989). Judaea in Hellenistic and Roman Times: Historical and Archeological Essays. Leiden, Nizozemska: Brill. ISBN 978-90-04-08821-4.
  • Bartusis, Mark C. (1997). The Late Byzantine Army: Arms and Society 1204–1453. Philadelphia, Pennsylvania: University of Pennsylvania Press. ISBN 0-8122-1620-2.
  • Guilland, Rodolphe (1967). Le Stratopédarque et le Grand statopédarque. Recherches sur les institutions byzantines, Tome I. Berlin: Akademie-Verlag. str. 498–521.
  • Kazhdan, Alexander, ur. (1991). Oxford Dictionary of Byzantium. New York ; Oxford : Oxford University Press. ISBN 978-0-19-504652-6. 
  • Macrides, Ruth (2007). George Akropolites: The History. Oxford, Združeno kraljestvo: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-921067-1.
  • Oikonomides, Nicolas (1972). Les Listes de Préséance Byzantines des IXe et Xe Siècles. Pariz, Francija: Editions du Centre National de la Recherche Scientifique.