Slepi bratec

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Slepi bratec je prekmurska ljudska pravljica. Najdemo jo v zbirki Slepi bratec: prekmurske ljudske pripovedi, ilustrirala je Jelka Reichman, izbral in uredil pa je Pavel Rožnik. Prvi, ki jo je objavil je bil Matija Valjavec v Slovenskem glasniku leta 1863.

Povzetek pravljice[uredi | uredi kodo]

Govori o treh bratih, ki jim je umrla mati in jih zapustila same, zato so morali iti po svetu, vsak z eno pogačo v roki. Najmlajši sin je dobil materin blagoslov, kar sta mu hudobna brata zavidala in ga hotela pustiti samega v gozdu. To jima je uspelo zaradi bratove lakote, saj sta mu rekla, da mu bosta dala košček pogače, če si bo iztaknil oko. Ko to stori, mu še vedno nočeta dati jesti, in mu pravita naj si iztakne še drugo oko. Ker je bil hudo lačen je to storil in tako res dobil košček pogače, vendar je postal slep. Zvečer pa je deček slišal vrane, ko so govorile, da bi rade dečku povedale, naj si zmoči oči z roso. Deček to stori in zopet spregleda. Zato je vzel stekleničko in vanjo nabral roso, da bo tako pomagal tudi drugim slepim sirotam. Tako je pomagal slepi miši, čebeli in slepemu zajcu, oni pa so mu obljubili pomoč, ko jo bo potreboval. Ko so dečka, ki je delal kot hlapec v gradu, obtožili kraje, so mu naložili tri težka dela. Bil je žalosten, saj ni vedel kako jih bo opravil, zato so mu v pomoč priskočile miš, čebela in zajec. Ko je grof videl opravljena dela, mu je na koncu ponudil hčerko za ženo in še isti dan priredil veliko gostijo.

Interpretacija likov[uredi | uredi kodo]

  • Mati: o njej izvemo malo, najbolj pomemben je njen blagoslov najmlajšemu sinu, kar mu starejša brata zavidata.
  • Starejša brata: igrata vlogo hudobneža, saj nočeta dati jesti najmlajšemu bratcu, nagovorita ga, da si iztakne oči in ga slepega zapustita v gozdu.
  • Najmlajši bratec: je žrtev ljubosumja njegovih bratov, saj jima je verjel, da ko si bo iztaknil oko, bo dobil košček pogače, vendar si je nato moral iztakniti še drugo oko, da je dobil jesti. V pravljici pa ima tudi vlogo junaka, saj ozdravi slepo miško, zajca in čebelo in se na koncu pravljice poroči z grofovo hčerko.
  • Miš, zajec in čebela: so zelo hvaležni dečku, ker jih je ozdravil in mu tudi pomagajo, ko potrebuje pomoč.
  • Hlapci: so ljubosumni na dečka, saj on opravlja lažja dela kot oni in za zato obtožijo kraje.
  • Grof: dvomi, da je deček kradel, zato ga postavi pred tremi preizkušnjami, ki jih opravi in mu zato ponudi svojo hčerko za ženo.

Analiza pravljice[uredi | uredi kodo]

Pripovedovalec: vsevedni oziroma tretjeosebni

Književni čas: neznan

Dogajalni prostor: v gozdu, gradu

Književne osebe:

  • glavne: bratje
  • stranske: mati, grof, hlapci

Pravljične osebe:

  • miš, zajec, čebela

Tematika:

  • družinska: ljubosumje dveh starejših bratov, zaskrbljena mati, ki zapušča sinove same.
  • socialna: revni bratje, ki ostanejo sirote in gredo po svetu.

Slog:

  • okrasni pridevki: dobri ljudje, lepi travniki
  • pomanjševalnice: miška, zajček, čebelica

Motiv: Motiv treh bratov

Motivno tematske povezave, primerjava z drugimi literarnimi deli[uredi | uredi kodo]

  • Motiv bratov

Poznam veliko pravljic, kjer nastopajo trije bratje ali dva, v večinah pa je le eden od njih dobrega srca. Veliko je tudi motiva tekmovalnosti med brati, kar jih pripelje do sovraštva in zavisti.

Nekaj slovenskih pravljic, ker se pojavi motiv bratov:

Tuje pravljice z motivom bratov:

Značilnost ljudskega slovstva[uredi | uredi kodo]

  • avtor ni znan, zato se pravljice, pripovedi prenašajo iz roda v rod.
  • književne osebe niso imenovane
  • slog: prevladujejo okrasni pridevki, pomanjševalnice, ponavljanja
  • številne različice
  • srečen konec

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

Vir:

  • Pavle Rožnik, Slepi bratec: prekmurske ljudske pripovedi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1981

Literatura:

  • Marjana Kobe, Pogledi na mladinsko književnost. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987
  • Vladimir Propp, Morfologija pravljice. Ljubljana: Studia humanitatis, 2005
  • Bruno Bettelheim, Rabe čudežnega. Ljubljana: Studia humanitatis, 1999

Glej tudi[uredi | uredi kodo]