Pojdi na vsebino

Sladkorna glava (gora)

Sladkorna glava
Najvišja točka
Nadm. višina396 m
Koordinate22°56′58″S 43°9′24″W / 22.94944°S 43.15667°W / -22.94944; -43.15667
Geografija
Sladkorna glava se nahaja v Brazilija
Sladkorna glava
Sladkorna glava
Sladkorna glava, pogled s hriba Urca
Pogled na Slakorno glavo s plaže Botafogo
Sončni vzhod v Riu de Janeiru z goro Sladkorna glava, viden iz gozda Tijuca

Sladkorna glava (portugalsko Pão de Açúcar, izgovorjava [ˈpɐ̃w dʒ(i) ɐˈsukaʁ]) je vrh v Riu de Janeiru v Braziliji na polotoku ob ustju zaliva Guanabara. Vrh, ki se dviga 396 m nad pristaniščem,[1] je poimenovana po svoji podobnosti s tradicionalno obliko zgoščenega rafiniranega sladkorja. Po vsem svetu je znana po žičnici in panoramskem razgledu na mesto in širše.

Gora je ena od več monolitnih granitnih in kremenčevih gora, ki se dvigajo naravnost iz vodnega roba okoli Ria de Janeira.[2] Geološko gledano velja za del družine strmih skalnih izdankov, znanih kot osamelec.[3][4]

Gorje zavarovana kot Naravni spomenik Sladkorna glava in Urca Hill, ustanovljen leta 2006. Postal je del svetovne dediščine, ki jo je Unesco razglasil leta 2012.[5]

Izvor imena

[uredi | uredi kodo]

Ime Pão de Açúcar (Sladkorna glava) so v 16. stoletju skovali Portugalci v času razcveta trgovine s sladkornim trsom v Braziliji zaradi uvoza sladkorja iz portugalskega osvajanja Goe, pravi zgodovinar Vieira Fazenda. Bloki sladkorja so bili postavljeni v stožčaste kalupe iz gline za prevoz na ladjah. Oblika vrha jih je spomnila na dobro znano obliko 'sladkorne glave', vzdevek pa je bil od takrat razširjen v splošni deskriptor za tovrstne formacije.[6]

Žičnica

[uredi | uredi kodo]

Žičnica s steklenimi stenami (bondinho ali, bolj formalno, teleférico), ki lahko sprejme 65 ljudi, vozi po 1400 m dolgi poti med vrhovi Sladkorne glave in Morro da Urca vsakih 20 minut. Prvotna žičnica je bila zgrajena leta 1912 in obnovljena okoli 1972–73 in leta 2008. Žičnica gre od zemeljske postaje ob vznožju Morro da Babilônia do Morro da Urca in od tam do vrha Sladkorne glave.

Žičnico si je leta 1908 zamislil inženir Augusto Ferreira Ramos, ki je za promocijo njene gradnje poiskal podporo pri znanih osebnostih visoke družbe Ria. Odprta leta 1912[7] je bila šele tretja zgrajena žičnica na svetu. Leta 1972 so bile kabine posodobljene, njihova zmogljivost je zrasla z 22 na 75, leta 1979 pa so se pojavile v akcijski sceni za film Jamesa Bonda Moonraker. Danes jo dnevno obišče približno 2500 obiskovalcev. Prve kabine so bile lesene in so bile v uporabi 60 let. Prvotno se je žičnica ustavila na Urci. 8. januarja 1983 je bila podaljšana na goro Sladkorna glava.

Prvi del proge, od začetne postaje do postajališča Morro da Urca, je dolg 600 metrov, z največjo hitrostjo 6 m/s (22 km/h). Morro da Urca je na nadmorski višini 220 metrov. Vsebuje kavarno, okrepčevalnico, restavracijo, stojnice s spominki in otroško igrišče. Drugi del proge, Morro da Urca do Sladkorne glave, je dolg 850 metrov, z največjo hitrostjo 10 m/s (36 km/h). Zadnji del do 396 metrov višine, zlasti proti vrhu, je zelo strm.

kabine v obliki mehurčkov, izdelane v Švici, ponujajo potnikom 360° pogled na okoliško mesto. Vzpon traja tri minute.

Časovnica

[uredi | uredi kodo]
  • 1907 – brazilski inženir Augusto Ferreira Ramos je imel idejo o povezovanju hribov s potjo v zraku.
  • 1910 – Isti inženir je ustanovil Društvo sladkorne glave in istega leta so se začela dela. Projekt je bil naročen v Nemčiji, zgradili pa so ga brazilski delavci. Vsi deli so bili dostavljeni s plezanjem po gori ali dvignjeni z jeklenicami.
  • 1912 – odprtje žičnice, prve v Braziliji in tretje te vrste na svetu;[8] prve žičnice so bile izdelane iz premazanega lesa in so jih uporabljali 61 let.
  • 1973 – Začeli so delovati trenutni modeli kabin. S tem se je nosilnost povečala za skoraj desetkrat.
  • 2009 – otvoritev naslednje generacije žičnice, ki so že bile kupljene in so na ogled ob vznožju Rdeče plaže
  • 2020 – Zaprto marca in ponovno odprto avgusta, potem ko je bil zaprt skoraj 5 mesecev.[9][10]
Panoramski pogled na Rio de Janeiro in Niterói (desno) s Sladkorno glavo

Plezanje

[uredi | uredi kodo]

Obstajajo plezalne poti, ki so večinoma večslojne in so mešanica športa in tradicionalenga plezanja.[11] Na tem območju sta tudi dve drugi gori s tehničnim plezanjem, Morro da Babilônia in Morro da Urca. Skupaj tvorita eno največjih mestnih plezališč na svetu z več kot 270 smermi, dolgimi od 1 do 10 raztežajev.

Pojavljanje v medijih

[uredi | uredi kodo]
  • V filmu Flying Down to Rio iz leta 1933 (med drugim s Fredom Astaireom in Ginger Rogers) ima pogled na zaliv in proti Sladkorni glavi hotel Atlântico ob plaži.
  • V filmu o Jamesu Bondu iz leta 1979 Moonraker skuša zlobni privrženec Jaws (ki ga igra Richard Kiel) na žičnici ubiti 007 (Roger Moore) in agentovo zaveznico dr. Holly Goodhead (Lois Chiles). Vendar Bond in Goodhead pobegneta, Jaws pa trči v stavbo na dnu proge žičnice in jo poruši, vendar se reši nepoškodovan.
  • Herb Alpert je za svoj album Fandango iz leta 1982 posnel pesem z naslovom Sladkorna glava.
  • Gora in žičnica sta predstavljeni v epizodi Simpsonovih Kriva je Lisa, ki je bila predvajana leta 2002.
  • Mehanik: Vstajenje (2016), v katerem igra Jason Statham. Na začetku filma je Arthur Bishop (Statham) napaden v restavraciji na Morro da Urca in pobegne na strehi žičnice.
  • Resničnostna tekmovalna oddaja 007: Pot do milijona iz leta 2023, spin-off franšize o Bondu, je v dveh epizodah prikazala Sladkorno glavo. Dva od udeležencev šova sta se povzpela na goro, preden sta se povzpela zunaj žičnice, kot poklon Moonrakerju.[12]

Galerija

[uredi | uredi kodo]

Sladkorna glava v umetnosti od 16. do 19. stoletja

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. »Zip line row erupts at Rio's iconic Sugarloaf Mountain«. France 24. Agence France-Presse. 28. marec 2023. Arhivirano iz spletišča dne 15. junija 2024. Pridobljeno 15. junija 2024.
  2. Pam Barrett (2006). Rio de Janeiro. Apa publications. str. 143. ISBN 978-981-258-411-3. Arhivirano iz spletišča dne 17. junija 2024. Pridobljeno 16. junija 2024.
  3. The American Naturalist. Zv. 106. Essex Institute. 1972. str. 312. Arhivirano iz spletišča dne 17. junija 2024. Pridobljeno 16. junija 2024.
  4. Migoń, Piotr (2004). »Bornhardt«. V Goudie, Andrew S. (ur.). Encyclopedia of Geomorphology. Zv. 1. London: Routledge. str. 92–93. ISBN 0-415-32737-7.
  5. Monumento Natural dos Morros do Pão de Açúcar e da Urca (v portugalščini), SMAC: Secretaria Municipal de Meio Ambiente, arhivirano iz spletišča dne 17. junija 2024, pridobljeno 15. januarja 2017
  6. Allaby, Michael (2010). A Dictionary of Ecology (4th izd.). Oxford University Press. str. 53. ISBN 978-0-19-956766-9.
  7. »About Us«. Sugarloaf Cable Car. Pridobljeno 29. marca 2019.
  8. »Sugarloaf Mountain«. The Armchair Mountaineer (v ameriški angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 18. aprila 2022. Pridobljeno 13. februarja 2021.
  9. »Brazil's Christ the Redeemer statue and Sugarloaf Mountain reopen Saturday«. CNN (v angleščini). Pridobljeno 16. avgusta 2020.
  10. »Brazil's Christ the Redeemer Statue Reopened After Being Closed for Nearly 5 Months«. Travel + Leisure (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 2. aprila 2024. Pridobljeno 2. aprila 2024.
  11. »Rock Climbing in Pao de Acucar (Sugarloaf), Rio de Janeiro«. Arhivirano iz spletišča dne 11. decembra 2021. Pridobljeno 11. decembra 2021.
  12. »007: Road to a Million cast faced their 'biggest fears' for James Bond reality show: 'I was terrified!'«. Yahoo News (v britanski angleščini). 9. november 2023. Pridobljeno 2. aprila 2024.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]