Silvin (mineral)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Silvin

Silvin
Splošno
Kategorija III. Razred - Haloidi
Kemijska formula Kalijev klorid KCl
Strunzova klasifikacija III/A.02-40
Klasifikacija DANA 9.1.1.2
Kristalna simetrija Heksakisoktaeder 4/m 3 2/m,
prostorska skupina Fm3m
Osnovna celica a = 6.2931Å, Z = 4
Lastnosti
Molekulska masa 74,551 g/mol
Barva Brezbarven, bela, siva, rumenkasta, rdečkasta, modrikasta, vijolična
Kristalni habit Masiven do kristaliničen
Kristalni sistem Kubični
Dvojčičenje Na {111}, samo umetni kristali
Razkolnost Popoln na [100], [010], [001]
Lom Nepravilen, neraven
Žilavost Krhek
Trdota 1,5 - 2
Sijaj Steklast
Barva črte Bela
Prozornost Prozoren do prosojen
Gostota 1,987 g/cm3 (izračunana),
1,993(5)g/cm3 (izmerjena)
Optične lastnosti Izotropen
Lomni količnik n = 1,4903
Pleohroizem Viden
Ultravijolična fluorescenca Brez
Tališče 790 °C
Diagnostične značilnosti Grenak okus, vijolična plamenska reakcija
Topnost Topen v vodi
Najpogostejše nečistoče Br, CO2
Radioaktivnost Rahlo radioaktiven: 16350 Bq/kg
Sklici [1][2]

Silvin je naravna mineralna oblika kalijevega klorida (KCl). Kristalizira v kubičnem kristalnem sistemu in je zelo podoben kameni soli – halitu (NaCl) (oba minerala sta pravzaprav izomorfa).[3] Silvin je brezbarven do bel z rumenimi in rdečimi odtenki, odvisno od vsebnosti nečistoč. Njegova trdota po Mohsovi lestvici je 2,5, gostota pa 1,99 g/cm3. Lomni količnik je enak 1,490 [4]. Silvin je slanega okusa z izrazitim grenkim priokusom.

Silvin je eden zadnjih evaporitnih mineralov, ki so izkristalizirali iz raztopine, zato se nahaja samo v zelo suhih slanih področjih. Uporablja se kot kalijevo gnojilo.

Nastanek imena[uredi | uredi kodo]

Mineral so odkrili na Vezuvu in prvič opisali leta 1832. Njegovo ime je nastalo iz latinskega sal digestibus SylviiSylvijeva sol. François Sylvius de le Boe (1614-1672) je bil nizozemski zdravnik in kemik iz Leydena.

Nahajališča[uredi | uredi kodo]

Nahajališča silvina so evaporitni sedimentni skladi. Veliki skladi so v New Mexicu, severnem Teksasu in Utahu (ZDA), največja nahajališče pa so v Saskatchewanu (Kanada), ki so nastala z izparevanjem devonskega morja.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Sylvite: Sylvite mineral information and data
  2. ^ Sylvite Mineral Data
  3. ^ Klein, Cornelis in Cornelius S. Hurlbut, Jr. 1993. Manual of Mineralogy after J.D. Dana, 21. izdaja. New York: John Wiley & Sons, Inc.
  4. ^ Deer, W.A., R.A. Howie, and J. Zussman. 1992. An Introduction to the Rock-Forming Minerals 2. izdaja. New York: Prentice Hall.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Edition Dörfler: Mineralien Enzyklopädie. Nebel Verlag, ISBN 3-89555-076-0
  • Stefan Weiß: Das große Lapis Mineralienverzeichnis. 4. izdaja. Christian Weise Verlag, München 2002, ISBN 3-921656-17-6
  • Martin Okrusch, Siegfried Matthes: Mineralogie. 7. izdaja. Springer Verlag, Berlin 2005, ISBN 3-540-23812-3
  • Walther E. Petraschek & Walter Pohl. Lagerstättenlehre. E.Schweizerbarth'sche Verlagsbuchhandlung Stuttgart, 3. izdaja. (1982), ISBN 3-510-65105-7
  • Otto F Geyer, Manfred P Gwinner. Geologie von Baden-Württemberg. E.Schweizerbarth'sche Verlagsbuchhandlung Stuttgart, 3. izdaja. (1986) ISBN 3-510-65126-X
  • Ludwig Baumann, Igor Nikolskij, Manfred Wolf. Einführung in die Geologie und Erkundung von Lagerstätten. VEB Deutscher Verlag für Grundstoffindustrie Leipzig, 2. izdaja. 1979

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Galerija[uredi | uredi kodo]