Sibirska cesta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Karta Sibirske ceste v 18. st. (zeleno) in v zgodnjem 19. st. (rdeče).

Sibirska cesta (Сибирский тракт, Sibirsky trakt), tudi Moskovska cesta (Московский тракт, Moskovsky trakt) in Velika cesta (Bolshoi trakt, Большой тракт), je bila stara vojaška in trgovska pot, ki je povezovala evropsko Rusijo, vodila preko Sibirije in Vladivostoku dosegla Tihi ocean ter se kasneje odcepila čez Mongolijo v Kalgan na Kitajsko. Včasih so ji enostavno rekli Čajna cesta.

Gradnjo ceste je odredil ruski car dva meseca po sklenitvi pogodbe Nerchinsk, 22. novembra 1689. Po razjasnitvi spornih vprašanj, so se starejše trgovske poti za trgovino s čajem, dodatno preusmerile na sever. Vendar se je Sibirska cesta začela graditi šele leta 1730 in do sredine 19. stoletja še ni bila končana. Pred tem se je sibirski promet odvijal predvsem po rekah preko sibirskih rečnih poti. Prvi ruski naseljenci so prišli v Sibirijo po plovni poti Čerdinj (Чердынская дорога), ki se je začela zahodno od Urala. Leta 1597 je precej krajšo pot po kopnem odkril Artemy Babinov, nakar se Čerdinjina pot ni več uporabljala[1]. Mesto Verkhoturye (Верхоту́рье) na Uralu je bila najbolj vzhodna točka Babinove ceste.

Sibirska cesta je bila znana tudi kot Čajna cesta, zaradi velikih količin čaja, ki so bile prepeljane iz Kitajske v Evropo preko Sibirije. Charles Wenyon, ki jo je prečkal leta 1893 je zapisal: "najboljši čaj, proizveden na Kitajskem, gre v Rusijo". [2] Leta 1915 je Kitajska izvozila preko Sibirije 70.297 ton čaja, kar je predstavljalo 65% celotnega izvoza čaja. [3] Pot so poimenovali Ruska karavanska mešanica čaja.

Prenašali so ga predvsem v obliki velikih težkih paketov, ki so omogočali kamelam prenos velikih količin na bolj strnjen način [4] in bi jih lahko posredovali tudi kot denarno enoto. Iz Kjakhta so čaj peljali na sejem v Irbit za nadaljnjo preprodajo. Druga priljubljena kitajska uvozna točka je bila posušena korenina rabarbare, ki je bila prodana zahodno od St. Petersburga "za petnajst-kratnik, kot je stala v Kjakhtu."

Še danes trase več glavnih cest v Sibiriji sledijo bolj ali manj blizu stari Sibirski cesti. Tudi vpadnice v večja mesta nosijo uradno ali pogovorno ime, ki je spomin nanjo (Irkutsk trakta, Moskva trakta, itd.).

Potniki v Jekaterinburgu, 1789; vidna je velika cesta poteka skozi predmestje (zdaj Prospekt Lenina), na obzorju se kaže mala cerkev (levo, zgrajena 1755-1768), Urad za rudarsko (center, 1737 -1739) in katedrala (desno, 1771-1774)
Nikolay Dobrovolsky (1837-1900): Prečkanje reke Angar pri Irkutsku, 1886.

Potek[uredi | uredi kodo]

Sibirska cesta se je začela v Moskvi kot Vladimirova cesta (tudi Vladimirka ali kazenska cesta, ker so po njej vozili kaznjence v Sibirijo), ki je tekla do Vladimira in v Nižni Novgorod. Sibirska cesta pa je naprej tekla skozi Murom, Kozmodemjansk, Kazan, Perm, Kungur, Jekaterinburg, Tjumen, Tobolsk, Tara, Kainsk (danes Kujbišev) do Kolyvan, kjer je prečkala reko Ob. Po 1611 km je dosegla Tomsk in se nadaljevala v Marinsk, Ačinsk, Krasnojarsk, Kansk Nišneudinsk do Irkutska (1663 km). Po prečkanju Bajkalskega jezera se je cesta razcepila v bližini Werhne-Udinsk (danes Ulan Ude). Ena veja je tekla še naprej proti vzhodu preko Čita, Sretensk, nato pa naprej na Šilka in Amur Blagoveshchensk, Habarovka (današnji Habarovsk), pa Nikolajevsk ali Habarovka na Usuri in Sungari do Vladivostoka. Skupna razdalja od Tjumena do Vladivostoka je bila po tej poti 7793 km.

Drugi krak je tekel na jug do mejnega prehoda z Kjakhta, kjer se je povezal s karavano kamel, ki je prečkala mejo z Mongolijo, proti Kitajskemu zidu, so vrat Kalgana.

V začetku 19. stoletja se je zgradila nova cesta nekoliko južneje. Iz Tjumena se je nadaljevala skozi Jalutorovsk, Išim, Omsk, Tomsk, Ahinsk in Krasnojarsk, preden se je ponovno združila s starejšo cesto v Irkutsku. V Omsku se je srečala z cesto iz Orenburga, Akmolinska (zdaj kazahstansko glavno mesto Astana) in Semipalatinska, medtem ko šla iz Tomska do Barnaula. V Krasnojarsku se je odcepil krak v Jenisejsk in Minusinsk.

Pomen[uredi | uredi kodo]

Tržnica v Irkutsku, sredina 19. st.

Sibirska cesta je bila pomembna za kolonizacijo Sibirije in razvoj kmetijstva in surovin, ki so za Rusijo velikega pomena. Bila je prva sodobna cesta za prevoz na dolge razdalje, kar je omogočilo neprekinjeno povezavo vzhod-zahod preko velikega dela Rusije. Njen pomen kot glavne prometne smeri Sibirije se je zaključil z izgradnjo Transsibirske železnice leta 1905.

Spomin na poti[uredi | uredi kodo]

Sibirska cesta je imela velik vpliv na razvoj mest, preko katerih je potekala, kot tudi na razvoj Sibiriji kot celote.

  • Kazan ima ulico Sibirska cesta - in pelje ven iz mesta proti Arsku.
  • Kungur ima ulico Sibirska cesta - in pelje ven iz mesta proti Jekaterinburgu.
  • Jekaterinburg ima tudi ulice Sibirska cesta in Moskovska cesta, Novo-moskovska cesta, ki vse vodijo izven mesta.
  • Tjumen ima ulico Moskovska cesta - Stara Tobolska cesta.
  • V Tomsku je Sibirska cesta še vedno ohranjena v imenu dveh ulica - Irkutska cesta, vzhodno in Moskovska cest na jugozahodu, na mestu nekdanjega križišča stoji zdaj most čez Tom.
  • V regiji Omsk je ohranjenih več lokacij Sibirske ceste v svoji prvotni obliki (Sekmenevo, Novologinovo, Zudilovo, Orlov, Radišhevo, Kušaili, Uki - Stanovska in druge), ki so danes zgodovinski spomeniki lokalnega pomena.
  • V vasi Дебёсы Удмуртской je "Muzej sibirske ceste". Ustanovljen je bil leta 1991 v stavbi vojašnice. Namen muzeja je poustvariti in prikazati zgodovino velike trgovine, pošte in smeri Sibirske ceste v 18. in 19. stoletju
  • V vasi Uki v regiji Omsk deluje "Muzej Moskovsko-Sibirske ceste", kot tudi vodeni ogledi ceste. Danes je to edini muzej onkraj Urala v Rusiji, posvečen zgodovini omenjene ceste. Muzej hrani edinstvene eksponate, ki razkrivajo strani o zgodovini poselitve in razvoja Omska in Irtiša.
  • V Krasnojarsku se zahodna smer zvezne Sibirske avtoceste imenuje po cesti v Moskvo, vendar se v zadnjih desetletjih ime manj uporablja.
  • Vas Karadugan Baltasinski, okrožje Tatarstan, je tudi "Muzej Sibirske ceste." Eksponate so zbrali lokalni prebivalci.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Soviet Encyclopaedia of History
  2. ^ Wenyon, Charles. Across Siberia on the Great Post-road. Charles H. Kelly, London, 1896, Page 76 (reprinted by Ayer Publishing, 1971).
  3. ^ M. I. Sladkovskii. History of Economic Relations Between Russia & China. Transaction Publishers, 2007. ISBN 1-4128-0639-9. Page 129.
  4. ^ Mary Lou Heiss, Robert J. Heiss. The Story of Tea: A Cultural, History and Drinking Guide. Ten Speed Press, 2007. ISBN 1-58008-745-0. Page 211.
  • Avery, Martha. The Tea Road: China and Russia Meet Across the Steppe. Mandarin Books, 2003. ISBN 7-5085-0380-5.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]