Pojdi na vsebino

Sičnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Síčnik[1] je soglasnik, in sicer nezvočnik, tvorjen na sprednjem nebu s priporo (pripornik) ali z zaporo, ki preide v priporo (zlitnik).[2] Tvorijo se z robom razprte jezične konice ob zadnji strani sekalcev. S in z se tvorita s priporo (pripornika), pri c pa s kratko zaporo in počasnim odpravljanjem le-te (zlitnik).[3] Značilen šum je v primerjavi s šumevci višji;[4] so razpršeni in svetli.[3]

Če sičniku sledi šumevec ali nekdanji mehki l ali n, se sičnik prilikuje (lisališček; zvezekzvešček; vozitivožnja; mislitimišljen).[3]

Slovenski sičniki

[uredi | uredi kodo]
Preglednica slovenskih sičnikov[4]
Po mestu tvorbe Zobni
Po načinu tvorbe Nezveneči Zveneči
Pripornika s z
Zlitnik c

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 208.
  2. Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 4. 2021.
  3. 3,0 3,1 3,2 Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
  4. 4,0 4,1 Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.