Samostan Sant'Antimo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Samostan Sant'Antimo, pogled na apsido.

Samostan Sant'Antimo (italijansko Abbazia di Sant'Antimo), je nekdanji benediktinski [[samostan]g v Castelnuovo dell'Abate, v občini Montalcino v Toskani v osrednji Italiji. Od Montalcina je oddaljen približno 10 km, od ceste Via Francigena, romarske poti do Rima, približno 9 km. Po dolgih letih neuporabe je samostan leta 1992 ponovno zasedla majhna skupnost Premonstratencev. Od januarja 2016 so stanovalci skupnost menihov iz benediktinskega reda Olivetan.

V bližini aamostana teče pritok reke Orcia, Starcia.

Ime[uredi | uredi kodo]

Ime samostana se lahko nanaša na svetega Antima Rimskega, kršćanskega mučenika in svetnika, ki je bil žrtev v obdobju Dioklecijanovih preganjanj in katerega relikvije naj bi bile sem prestavljene v poznem 8. stoletju.[1][2]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Samostana gledano od daleč

Izvor samostana je nejasen. Arheološke preiskave najdišča niso popolne, vendar so bili najdeni artefakti iz poznoklasičnih časov. Temelj prvotnega benediktinskega samostana sega v čas Karla Velikega. Različne pripovedi o Karlu Velikem, ki je ustanovil samostan, niso neposredno zgodovinsko utemeljene; prvič se pojavijo v listini cesarja Henrika III. iz leta 1051.

Apsida karolinške kapele.

Najzgodnejši dokument, ki se nanaša na samostan, je zemljiška podpora Ludvika Pobožnega z dne decembra 813, ki je danes v Archivio di Stato v Sieni. Opat je dobil polna začasna pooblastila v cesarskem dokumentu leta 952.[3] Po zapuščini Bernarda degli Ardengheschija se je gradnja sedanje cerkve začela pred letom 1118, datumom, ki je napisan na stopnici oltarja in na stebru levo od nje. Deli zgodnejše stavbe ostajajo vidni v kripti in v tako imenovani Cappella Carolingia ali Karolinški kapeli.[4]

To je bilo obdobje največje moči samostana, ki je imel oblast nad 38 cerkvami, od Pise do Grosseta, in nadzorovala približno 1000 mansi ali kmetijskih posesti po vsej Toskani. Najpomembnejša lastnina samostana je bil grad Montalcino, ki je bil prebivališče opata.

Sredi 12. stoletja so ga Firence ustavile v širitvi proti severu in je Siena svojo pozornost usmerila na Montalcino. Leta 1145 so bili menihi prisiljeni zapustiti grad Radiefani Sienski. Leta 1189 je papež Klemen III. postavil pieve iz Montalcina pod škofa v Sieni. Filippo Malavolti, podeštat iz Siene, je leta 1200 napadel in delno uničil Montalcino. Sporazum iz leta 1212 je določal, da mora samostan Sieni predati četrtino svojih ozemelj, vključno z Montalcinom.

Leta 1291 je papež Nikolaj IV. odredil združitev samostana z Guglielmitami, reformirano vejo benediktincev, da bi samostanu vrnil moči. Papež Pij II. pa je po novem obdobju propadanja v 15. stoletju sv. Antima priključil novi škofiji Montalcino-Pienza (1462), katere škof je bil Pijev nečak. Samostan je propadel do te mere, da so ga v 19. stoletju uporabljali kot hlev. V 1870-ih ga je obnovila italijanska država.

Leta 1992 je samostan ponovno postal aktiven s prihodom nove verske skupnosti Canons Regular iz reda Premonstratencev.

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Kapitel z Danielom in levi.

Arhitektura cerkve iz travertina je bližje samostanom v Burgundiji kot stavbam Toskane ali severne Italije. Ssamljena lokacija priča na primer o vplivu znamenitega francoskega samostana Cluny. Omeniti je treba tudi presenetljivo podobno cerkev v samostanu Vignory v Šampanji. Prevlada skoraj cistercijanska preprostost. Presenetljivi so tudi nekateri lombardski elementi - jasno prepoznavni na stolpu, pa tudi znotraj, kjer pilastri strukturirajo stene in manjka transept.

Med karolinško zgradbo sta vidna apsida (imenovana Cappella Carolingia) in portal, bogato okrašen z živalskimi in rastlinskimi motivi. Karolinška kapela ima freske Giovannija d'Asciana z zgodbami svetega Benedikta in trenutno deluje kot zakristija. Pod kapelo je kripta z glavno in dvema stranskima ladjama, razdeljena s štirimi stebri.

Sala Capitolare (kapitularna dvorana) je okrašena s trojnim oknom s krogovičjem z bogato okrašenimi kapiteli. Francosko navdihnjen je ambulatorij z radialnimi kapelicami. V Italiji je ta shema znana samo v Santa Trinità iz Venose in stolnicah Acerenza in Aversa, vse v južni Italiji in v Santa Maria iz Piè di Chianti v Markah. V ambulatoriju so bili romarji molili Martyrium, kraj, kjer je postavljena svetnikova relikvija.

Ozka glavna ladja navdušuje s svojo višino 20 metrov. Strma notranjost in spremembe stebrov v trismernem ritmu so v Toskani nenavadne. Nadstropje nad arkadami je tudi po italijanskih merilih izjemno nenavadno. Italijanske cerkve iz tega obdobja nimajo odprtin nad arkadami, imajo pa široko stensko površino, na katero bi lahko pritrdili freske ali mozaike. Stranske ladje in ambulatorij so križnorebrasto obokani, glavna ladja pa paličje.

Omeniti velja tako imenovan kapitel Daniel v levjem brlogu, delo francoskega mojstra Cabestany. Prikazuje Daniela, kako moli med lačnimi levi in na drugih straneh levi, ki požrejo tožilce. Ta upodobitev Daniela v levjem brlogu je bila v krščanskem srednjem veku izjemno pogosta v kapitelih in po navadi ponazarja moč vere proti na videz premočnim nasprotnikom.

Zunanje stene so narejene iz alabastra; če se stene osvetli, se vidi, kako se svetloba prevaja / odbija nazaj v oko.

Glavni portal je iz leta 1250. Prvotno je bil načrtovan dvojni portal, druga polovica pa je bila uporabljena za cerkev Santa Maria Assunta v San Quirico d'Orcia. Kapitel s fasade prikazuje, na primer preklado v San Quirico d'Orcia, motiv, ki bolj pripada nemški ali francoski romaniki. Preklada prikazuje simetrično razporeditev hibridnih bitij z orlovo glavo in levjim telesom. Na sosednjih slikovnih poljih najdemo tudi mitska bitja - mešanico kače s krili in krokodiljo ali pasjo glavo. Na stranskih črtah so tudi okraski, ki se nanašajo na nemške modele. Posebej dekorativen je stranski portal na južni strani, ki prikazuje različne oblike na obeh straneh in v prekladi.

Na zvoniku je najpomembnejši zunanji relief Sant'Antima, Madona z evangelisti iz začetka 12. stoletja, arhaično stroga kompozicija iz časov, ko se je na severu Evrope že začela velika faza katedralnega kiparstva - na primer s kraljevim portalom v Chartresu okoli leta 1145.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Bollandus, Acta Sanctorum, vol. II, May 11, pagg. 614-615
  2. Adriano Peroni, Grazia Tucci, Nuove ricerche su Sant'Antimo, Alinea Editrice, 2008
  3. Flynn Warmington (1999) "the Ceremony of the Armed Man: the Sword, the Altar and the L'Homme Armé Mass"[1], in Paula Higgins (ed.), Antoine Busnoys: Method, Meaning and Context in Late Medieval Music Oxford: ClarendonPress, ISBN 0-19-816406-8, pp. 89–130.
  4. Abbazia di Sant'Antimo: storia e arte [2] .

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Antonio Canestrelli (1897) "Ricerche storiche ed artistiche intorno all'abbazia di S. Antimo", Bullettino senese di storia patria IV (in Italian). Siena: Lazzeri, pp. 72–74
  • Joselita Raspi-Serra (1964) "Contributo allo studio di alcune sculture dell’abbazia di Sant’Antimo", Commentari, n.s., XV (in Italian), pp. 135–165.
  • Alberto Fatucchi (1989) "Le preesistenze dell’attuale abbazia romanica di Sant’Antimo", Atti e Memorie Accademia Petrarca di Lettere, Arti e Scienze, n.s. LI (in Italian), pp. 357–378
  • I. Moretti (1990) "Il riflesso di Sant’Antimo nell’architettura romanica della Valdorcia", in: Alfio Cortonesi (ed.) La Val d’Orcia nel medioevo e nei primi secoli dell’età moderna: Atti del convegno internazionale di studi storici, Pienza, 15–18 settembre 1988 (in Italian), ISBN 9788885669130, pp. 299–332.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Koordinati: 42°59′58.7″N 11°30′56.3″E / 42.999639°N 11.515639°E / 42.999639; 11.515639