Saksofon

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Tenor saksofon

Saksofon je glasbilo, ki je nastalo v obdobju romantike (1846), skonstruiral pa ga je Adolphe Sax kot povezavo med kovinskimi trobili in lesenimi pihali. Saksofon je eno redkih glasbil, ki nosijo ime svojega izdelovalca. Saksofon igrajo saksofonisti, sestavljen pa je iz treh delov: ustnika z jezičkom, vratu (pipe) in telesa z zaklopkami.

Glede na dolžino resonacijske cevi in s tem višine dobljenih tonov poznamo več vrst saksofonov:


Glede na vrstni red patentiranih saksofonov v pravni listini bi lahko sklepali, da so Saksa v prvi vrsti zanimali nižji instrumenti te vrste. Za razliko od ostalih pihalnih instrumentov lahko saksofon prilagaja jakost (dinamiko) izvajanja veliko bolje v vseh registrih. Npr., flavta in fagot sta v nizkem registru šibka in ne zmoreta glasnih tonov, oboa je v nizkem registru glasna in ne zmore tihih tonov, itd.

Obseg tonov, ki jih ti instrumenti lahko zaigrajo, je v notah vselej zapisan od malega b do d3 (seveda z izjemami za virtuoze), naštete transpozicije pa so dejanski slišni toni, glede na zapisane. Celotna družina teh instrumentov tvori velik tonski obseg: od kontra Des do g3. V splošnem sta najbolj uporabljana altovski in tenorski saksofon, največkrat v jazzovskih in plesnih ansamblih, vojaških godbah in ansamblih zabavne glasbe.

Na tem instrumentu je pogosti način igranja tako imenovani vibrato, tehnika, ki je bila poprej drugim pihalom neznana.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]